Funkcionalna depresija: 6 znakov, da niste samo utrujeni
Dolgotrajna utrujenost, razdražljivost in izguba volje niso vedno le posledica tempa. Preverite znake, ki lahko kažejo na prikrito obliko depresije.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Pridejo obdobja, ko zjutraj vstanemo in naredimo vse, kar se od nas pričakuje. Odpravimo se v službo, uredimo obveznosti, opravimo pogovore, popoldanske opravke … Vse se zdi kot normalno in če bi se opazovali od zunaj, bi rekli, da nam gre prav dobro. Vseeno pa nekaj ni čisto prav …
Ves čas je prisoten občutek, da je vse nekoliko težje, kot bi moralo biti. Da se nas stvari dotaknejo bolj, kot drugače, in da dnevi tečejo, mi pa v njih nismo čisto zares prisotni.
PREBERITE TUDI:
Če so to le krajša obdobja, je povsem normalo, a če ti občutki trajajo dalj časa, obstaja možnost, da gre za obliko depresije. Ta je nekoliko blažja in navadno ne vključuje intenzivnih padcev, ki bi nas povsem ohromili, zato lahko še vedno skoraj normalno funkcioniramo.
Prav zato jo pogosto opisujemo kot funkcionalno ali prikrito depresijo, v stroki pa jo poznamo kot distimijo. Čeprav naše življenje teče dokaj normalno, pa so naši občutki tako težki, da nas dolgoročno to stanje močno izčrpava.
Znaki, ki jih pogosto pripišemo razlagi, da taki pač smo
Distimija se ne pokaže z enim jasnim simptomom, ampak gre bolj za vzorec, ki se počasi sestavlja in ga zato dolgo ne prepoznamo kot nekaj, kar bi zahtevalo pozornost. Tako živimo v tihem trpljenju, čeprav bi lahko ukrepali, če bi le prepoznali, kaj se z nami zares dogaja. Če tako čutite, da se tudi sami počutite drugače kot nekoč, preverite ali se morda prepoznate v naslednjih šestih znakih, ki so značilni za prikrito depresijo.
1# Umikanje iz odnosov, ki ga težko razložimo
Na začetku gre za skoraj nepomembne situacije. Ko odpovemo neko srečanje, ker “res nimamo energije”. Ali pa odlašamo z odgovori na sporočila. Če smo pozorni, pa lahko prepoznamo, da imamo pogosto občutek, da bi najraje ostali sami, čeprav vemo, da bi nam družba lahko koristila.
Mnogi z distimijo povedo, da imajo občutek, kot da ves dan porabijo za osnovno funkcioniranje, nato pa jim za odnose preprosto ne ostane več volje. Še vedno imajo potrebo po bližini, a kapaciteta zanjo je zmanjšana.
2# Razdražljivost, ki ni v skladu z našim značajem
Naši »živci« postanejo manj trdni. Situacije nas hitro spravijo iz tira, stvari, do katerih smo bili nekoč nevtralni, postanejo naporni. Glasovi so preglasni, zahteve prevelike, ljudje prezahtevni. Tako se zgodi, da marsikdaj tudi reagiramo ostreje, kot bi želeli, po tem pa dodatno nosimo še občutek krivde. V ozadju takih dejanj največkrat ni “slab značaj”, ampak gre pogosto za zmanjšano notranjo toleranco. Ko smo dlje časa izčrpani, se sposobnost regulacije preprosto zmanjša.
3# Utrujenost, ki ne izgine niti po počitku
Ena najbolj značilnih izkušenj je, da ves čas čutimo utrujenost. Ta ne mine niti po dobrem spancu, spremlja pa jo občutek stalne izpraznjenosti. Kot da vsakdan zahteva več energije, kot jo imamo na voljo.
V praksi to pomeni, da se že zjutraj zbudimo rahlo utrujeni, čez dan opravimo nujno, zvečer pa nimamo več energije, da bi naredili karkoli, kar bi nas zares napolnilo. In to se ponavlja iz dneva v dan.
4# Težave s koncentracijo, ki jih hitro spregledamo
Mnogi težave s koncentracijo najprej pripišemo stresu ali preobremenjenosti. A če se opazimo, da moramo pogosto isti odstavek prebrati večkrat, da težko sledimo vsebini filma, ali da ves čas odlašamo z odločitvami, to ni več le stres in tudi ne gre za pomanjkanje sposobnosti.
Zmanjšana koncentracija je lahko znak, da je mentalni sistem preobremenjen in nima več dovolj razpoložljive energije za fokus.
5# Slabe navade, s katerimi »izsilimo« umiritev
Da bi zapolnili praznino, se tolažimo s prigrizki. Pogosto hrepenimo po sladkem in slanem. Zvečer si privoščimo kakšen kozarček alkohola več, z izgovorom, da bomo tako lažje zaspali. Ali pa ves prosti čas preležimo na kavču, pred zasloni, ki nam s svojimi digitalnimi zgodbami pomagajo, da se za nekaj časa “odklopimo”.
Pri teh navadah največkrat ne gre za ekstreme, a ravno v tem je največja past. Ne zdijo se nam problematični. Pa ni čisto tako. So majhni, ponavljajoči vzorci, ki nam pomagajo preživeti dan, a dolgoročno ne rešujejo ničesar.
6# Misli, ki se vračajo, ko bi potrebovali mir
Ko skušamo izklopiti, je naša glava polna. Premlevamo pogovore iz preteklosti, skrbimo za prihodnost, občutek imamo, da naše misli nimajo stikala za izklop. To se še posebno pogosto pokaže zvečer, ko bi telo potrebovalo počitek, um pa začne ponavljati iste vsebine.
Depresija in tesnoba sta pogosto prepleteni. Pri distimiji to pomeni, da se dolgotrajno znižano razpoloženje poveže z vztrajnimi miselnimi krogi.
Zakaj toliko časa odlašamo s pomočjo (ali je sploh ne poiščemo)
Ena od ključnih značilnosti distimije je, da jo največkrat interpretiramo in razumemo kot del svoje osebnosti. »Vedno sem bil malo tak.« »Pač nimam veliko energije.« »Nisem ravno za druženje.«
Ker stanje ni dramatično in se nam zdi, da nam nič zares ne manjka, tudi ni jasnega trenutka, ki bi nas prizemljil in nam dal vedeti, da moramo poiskati pomoč. Namesto tega se postopoma prilagodimo. Zmanjšamo pričakovanja, opustimo dejavnosti in na nek način zožimo življenje. Pogosto prav zato zdravljenje traja dlje, saj ne moremo na hitro odpraviti stanja, ki je bilo prisotni tako dolgo.
Pri nekaterih se na distimijo sčasoma priključi še izrazitejša depresivna epizoda, kar v stroki imenujejo dvojna depresija. Takrat pride do padca, ki je bolj očiten, in šele to je tisti prelom, ko mnogi prvič poiščejo pomoč. Pogosto se pokaže, da je bila že prej prisotna dolgotrajna, tiha oblika depresije, ki je ostala neprepoznana.
Kaj dejansko pomaga
Kot pri večini psiholoških izzivov, je tudi pri distimiji prvi korak k rešitvi razumevanje. Prepoznati moramo, da to, kar doživljamo, ni le naš karakter ali osebnost, ampak je psihično stanje, ki ima ime in ima tudi pot do izboljšanja oziroma okrevanja.
Zdravljenje distimije je praviloma kombinacija več pristopov. Psihoterapija pomaga razumeti vzorce, ki so se gradili skozi čas, in postopoma vračati stik s sabo. Če gre za dolgotrajno ali ponavljajočo se obliko depresije, lahko zdravniki predpišejo tudi podporno zdravljenje s pomočjo zdravil.
Zelo pomemben del zdravljenja pa so tudi spremembe v načinu življenja. Ključno je postopno vračanje stika z aktivnostmi, ki dajejo smisel. Gibanje, stik z ljudmi, struktura dneva – vse to ima vlogo, a šele takrat, ko ni izpeljano na silo.
Okrevanje ni hitro, a je mogoče.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
