Šimen Zupančič

Damjan Kozole je verjetno eden najbolj nagrajevanih slovenskih režiserjev – Rezervni deli, na primer, so edini slovenski film, ki je bil uvrščen v tekmovalni program berlinskega festivala, Nočno življenje je režiserju prineslo nagrado za režijo v Karlovih Varih, Delo osvobaja je slavilo na festivalu v Gironi. Njegova filma Rezervni deli in Slovenka, ki so ju doma najbolj kritizirali, sta imela distribucijo po vsem svetu in so ju torej vrteli v tujih kinematografih. Slovenka, najbolje prodajani slovenski film, prikazan na več kot sto festivalih, se še vedno vrti na tujih televizijah in je prvi slovenski film, ki je bil dostopen na Netflixu. Njuno občinstvo preštevamo v milijonih in sta torej bolj gledana kot največje domače uspešnice. Ampak Kozole, član Evropske filmske akademije, tiho leti pod radarjem. Lahko bi bil z žarometi obsijana režiserska zvezda slovenskega filma, če bi hotel, lahko bi se trkal po prsih, glejte, kaj sem dosegel – a se zdi, da tega noče. Ima svoj zvesti krog občudovalcev, vendar premiere njegovih filmov niso bleščeče, so tihi, intimni dogodki, na katerih se zgodijo lepe stvari. Kot oni dan na ljubljanski premieri v Kinodvoru, ko so se mu po projekciji ljudje iz občinstva zahvaljevali – ne le za film, predvsem za teme, ki jih pogumno odpira v njem. Tudi Pero je dobil nagrado, vesno za posebne dosežke.

Urša Premik

Deveti film

Četrt stoletja sta bila tesna prijatelja. Osem filmov sta posnela skupaj. Načrtovala sta devetega, a se je Peter prej poslovil. Dokumentarec Pero je tisto, kar je nastalo iz načrtovanega filma. Nenavaden film je to, hibrid različnih žanrov v petih med seboj povsem različnih poglavjih, malo dokumentaren, malo igran. Žalosten, ampak poln črnega humorja, ki je Kozoletov zaščitni znak. Nihče ne zna tako kot on pripraviti gledalcev, da se smejijo skozi solze. Seveda je to film o naslovnem junaku Petru Musevskem, ampak hkrati ni film (samo) o Petru, preko razmišljanja o prijatelju, ki je – ne bomo rekli »odšel«, kot se usmiljeno pravi, temveč bomo direktni kot Kozole – naredil samomor, režiser in scenarist v filmu odpira teme, o katerih navadno previdno molčimo: smrt, samomor, žalovanje. Kako lačni so ljudje odkrite besede o teh temah, kažejo reakcije občinstva v Kinodvoru po projekciji.

O samomoru se ponavadi govori z znižanim glasom, čisto potihem, v tem filmu pa ne samo, da se sodelujoči, Perovi prijatelji in kolegi, ne zatekajo k evfemizmom, podrobno se ukvarjajo celo z načinom Perovega samomora. Tabu okrog pogovora o samomoru ne zgolj odrinejo, brcnejo ga vstran. Načrtno, pravi Kozole: »To je bila zaveza, ki sva jo s Perom imela že, ko sva skupaj delala projekt – da bomo o teh stvareh govorili klinično, natančno, ker se o teh stvareh ali ne govori ali se jih pa malo romantizira. Pri samomoru ni nič romantičnega, vsa bolečina, vse stiske se prenesejo na tiste, ki ostanejo. In tudi o tem govori ta film.«

Ni si želel posneti tega filma, je odkrit režiser: »Ta film je nastal iz nuje, v resnici ga nisem želel posneti, imel sem velike dileme. Pera sem dobro poznal, poznal sem njegove stiske, pa boljša obdobja in vedel sem, da se je leta 2019 znašel v nekakšnem breznu; vedel sem, da mu tudi uradna psihiatrija ne more pomagati. Bili so razni poskusi, ampak on nikakor ni mogel priti iz te svoje stiske in zdelo se mi je, da je umetnost lahko včasih terapevtska, da lahko določeni procesi pomagajo ali nam pomagajo razumeti situacije, da jih lažje prebrodimo.«

Film je začel snemati, ne da bi sploh vedel, da ga že snema, pravi – 13. marca 2020, pet dni pred Perovo smrtjo. Bil je začetek korone, začetek lockdowna. Musevski, ki se je ob zaprtju meja znašel na Krku, je 18. marca skočil v globino. Umetnost ni dobila priložnosti, da mu pomaga.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.

revija Jana