Jana Šnuderl

Ob tem jubileju bo v Trenti 2. septembra koncert Severe in Gala Gjurina z orkestrom, prišli pa bodo tudi filmski Kekec, Rožle in Mojca.

Od premiere se glavni junaki niso ne videli ne slišali, zato je bilo njihovo srečanje po šestih desetletjih ganljivo, spomini na poletje, ko so snemali in se družili, pa pri vseh treh še vedno živijo. Gal Gjurin je že pred štirimi leti razmišljal o koncertu v gorah, celo o tem, da bi imel orkester na vrhu Mangarta. Potem je prišla epidemija in načrti so morali počakati. A očitno je usoda vedela, zakaj čakanje, saj se je, ko je bilo jasno, da bo letos mogoče izpeljati koncert na Kekčevi domačiji v Trenti, izkazalo, da je prav zdaj obletnica filma, v katerem je naslovno vlogo igral njegov oče.

»Mi smo familija Kekec! Biti Kekčev sin je vendar super funkcija! Kekec je pravi superjunak. Kdo pa nosi v eni roki sonce, v drugi pa smeh? Tega ne zmoreta niti Batman niti Superman!« se smeji Gal, njegova sestra Severa, s katero pripravlja koncert v Trenti, pa dodaja, da kot majhna ni čutila, da bi bilo to, da je njen oče igral Kekca, kaj posebnega. »Starša sta mi to predstavila brez pompa, kar se mi zdi super. Ko pa sem zdaj spoznavala še druga otroška junaka, sem vse doživela drugače in dobila tremo, ker se pogovarjam s superjunaki,« se smeji in pritrdi Galu, ki pravi, da so se pri filmu zbrali res vrhunski umetniki – od igralcev (poleg otrok so igrali namreč Stane Sever, Bert Sotlar, Ruša Bojc …) do kostumografke Marlenke Stupice. »Kajetan Kovič je naredil besedila za Kekčevo in Mojčino pesem, a tudi vsa preostala glasba iz filma mi je všeč! Marjan Vodopivec je ustvaril vrhunsko delo, saj gre za perfektno zlitje glasbe in slike. Ko pogledaš, kakšen projekt je bil takrat posneti tak film, se jim lahko le pokloniš. In to bomo tudi naredili,« pravi Gal.

Raje na avdicijo kot k frizerju

Velemir Gjurin je imel enajst let, ko je postal Kekec. Enako je bil star Martin Mele oziroma Rožle, Blanka Florjanc – Mojca pa je imela leto manj. »To je bil že moj šesti film po vrsti v petih letih. Še mene je ta številka presenetila,« pravi Velemir, ki ni igral samo v slovenskih, temveč tudi hrvaškem in celo dveh zahodnih filmih. »Med prvim in drugim Kekcem je šlo našemu filmu razmeroma dobro, sredi 60. pa so začeli pri nas snemati tudi tuji filmarji, zlasti Italijani. Veselica iz leta 1960 je bil moj prvi film, v petih letih sem odigral kar sedem filmskih in eno odrsko vlogo,« se spominja. 

»Vse je bilo kot dogodivščina. Trajalo je cele dneve, ampak vmes smo jedli na travi, kar je bilo res lepo. Ni se mi zdelo naporno. Bolj naporna sta bila sinhronizacija in učenje gorenjskega govora,« pa pravi Blanka. Posebej se spominja prizora, kjer nabira rože in zraven poje. »Bila sem hud astmatik. Prizora nisem mogla odigrati brez premora, saj sta me vmes napadla kašelj in težko dihanje, zato smo kader ponavljali celo dopoldne,« se spominja težav, sicer pa so se predvsem lepo družili, čeprav je zdaj soigralca spomnila na to, da sta ji nagajala.

Trije filmski junaki so se po premierah razšli in se ponovno srečali šele zdaj, ob pripravah na veliki dogodek v Trenti. »Mislim, da smo bili vsi začudeni nad veseljem in čustveno reakcijo ob našem srečanju,« pravi Martin, Velemir pa dodaja: »Ko smo se po 60 letih najprej samo slišali, smo se vsi trije veselili. Je bil pa kar podvig, da smo sploh našli drug drugega.« Z njima se strinja tudi Blanka: »Mislim, da to gotovo ne bo naše zadnje srečanje!«

Srečno, Kekec! – 60 let vabi v Trento

Srečno, Kekec! bo svojevrsten dogodek in koncert 2. septembra v Trenti, na Kekčevi domačiji, kjer je bil naš prvi barvni celovečerni film posnet. Na njem se bomo družili s superheroji: Blanko Kos (Mojca), Martinom Meletom (Rožle) in Velemirjem Gjurinom (Kekec). Severa in Gal Gjurin, simfonični orkester ter posebna gosta Nuška Drašček in Robi Ivačič in moderator Jure Longyka bodo povzdignili glasbo iz filma in se poklonili tudi tej, ne le filmski dediščini.

»Tako film kot glasba v njem sta vrhunska in gre za veliko kulturno dediščino. Pesem Jaz pa pojdem si poje vsaka nova generacija! Ker Rožle v filmu nima pesmi, mu je sedaj eno izbral in prevedel moj oče. Gre za staro švedsko vižo izpred prve svetovne vojne. Neki ameriški kantavtor ji je leta 1951 napisal besedilo in priredba je takoj postala hit, v očetovi priredbi pa ima naslov Cikovtov grič. Eno pesem za Rožleta pa sem razvil iz motiva, ki je v filmu. Na koncertu bova s Severo in orkestrom predstavila še nekaj glasbe iz najinih repertoarjev. Naj pa ob tem povem, da je vse v naši lastni režiji. Ministrstvo za kulturo namreč ni dalo nobene pobude, nobenega prispevka,« pravi Gal.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.