Šimen Zupančič

Darjo je narava vedno zanimala, klicala, vedno je bila povezana z njo, v njej je našla mir. Ni pa mogla biti vedno tako silno uglašena z njo, saj jo je posrkala vpetost v sistem – kot mamo samohranilko in delavko v tovarni. »Sem ženska, ki globoko čuti naravo in samo sebe. Samo to sem.«

In je povsem dovolj, da sta z Dariem premaknila nekaj globokega drug v drugem. Dario je v sebi čutil oglašanje bolezni in se z njo spopadal na svoj način – podal se je po svetu, iskal razsvetljenje v Himalaji, Indiji, Kitajski in Južni Ameriki, pa naposled našel svojo »odrešitev« za sosednjim hribom – v Žireh. Od tam je namreč prišla Darja, njegova vrana, v med hribe ujeto Cerkno. Tu je zdaj njen bazni tabor. »Tukaj je, kot bi se čas malo ustavil, ljudje so posebni – malce zaprti, a dušni; so ljudje velikih dejanj, ne besed. Daria so imeli radi in v zadnjih mesecih bolezni, tistih najtežjih trenutkih, je celo Cerkno dihalo z nama. Za nobeno stvar mi ni bilo treba prositi, saj so ljudje sami pristopili in spraševali, ali kaj potrebujem. Sami so pred vrata prinašali stvari, nudili pomoč. Zadnjih sedem mesecev, ko nisva mogla več nikamor, sva preživela, ne da bi delala; prihrankov nisva imela, saj sva vložila vse v izdajo nove knjige Novice iz divjine. Ampak za vse je bilo poskrbljeno in lahko sem bila osredotočena samo nanj.«

Mušnica in volčja češnja. Bežno sta se poznala že dolgo, saj so tudi Darjo zanimali zelišča, divja hrana, staroverci. Po vrnitvi iz Himalaje januarja 2020 je imel Dario v Cerknem zelo zanimivo predavanje o staroverskem zdravilstvu oziroma medežiji (izraz pride iz medu, ki je bil včasih osnovno zdravilo). »Veliko je govoril o mušnici in volčji češnji, za kateri sem se tudi jaz zelo zanimala in ju podučevala. Tako sva si izmenjala kontakte in si začela dopisovati. Ker tako pri meni kot pri njem ni šlo drugače kot s pristnim stikom, sva se dobila in podala v gmajno. Potem pa se je kar zgodilo – hitro. Volčja češnja in mušnica sta naju pripeljali skupaj.«

In Darja ne pusti, da jima rečem strupeni, saj tako nekako žalim rastlino, je ne spoštujem, predvsem pa ne poznam. »Nobena rastlina ni strupena, ampak imajo samo svoje specifične moči. Vse je odvisno samo od količine, namena in načina uporabe.«

Morala sva se srečati. Ko se zdaj ozira nazaj, se ji zdi njuno srečanje neizbežno. »Čas je bil pravi, dogajanje po svetu in v naravi je bilo pravo, prihajal je njegov čas za slovo, ki ga je v sebi že čutil; prav tako sem bila tudi sama v prelomnem obdobju, prehajala sem v drugo fazo svojega življenja (otroka sta odrasla), želja po službi, ki bi mi bila bolj pisana na dušo, se je začela krepiti, poleg tega sem doumela, da sem v redu, četudi sem samska, da to zmorem, da sem v redu takšna, kot sem. Rekla sem si, da če pa že bo kdo prišel v moje življenje, bo to pokončen, vesel in srčen človek, ki me bo podpiral takšno, kakršna sem.« In s tako odločitvijo ga je dobesedno priklicala. »Če sem jaz boginja, bo on bog. Tako sva naposled tudi ravnala drug z drugim. Midva sva se morala srečati. A nisva se srečala zato, da bi živela srečno do konca svojih dni, temveč zato, da je čisto, mirno in zavestno – ne umrl, ampak odšel domov, naprej. Jaz pa sem ga srečala zato, da lažje, boljše in bolj čisto živim. On je torej lažje umrl, jaz pa lažje živim. Mene je dvignil, mi pomagal, mi dal tolikšen smisel, da ni druge kot živeti polno, radostno in veselo naprej.«

 Več v Jani, št. 13, 29. 3. 2022

Šimen Zupančič