Shutterstock

Precej so usmerjeni vase, ne zanima jih, kaj se dogaja v svetu, ne znajo našteti niti petih osnovnih človekovih pravic. K temu so verjetno pripomogli splošno stanje po svetu, naravnanost družbe in pretirana uporaba tehnologije. »To so sicer krasni mladi ljudje. Ko te spustijo blizu, začnejo razmišljati in se tudi angažirajo. Da se to zgodi in jih spodbudimo k akciji, pa je danes potrebno veliko več truda kot nekoč,« pove.

 Srečali smo se na njeni delavnici v okviru 9. nacionalne konference globalnega učenja društva Humanitas, kjer je učiteljem predstavila svoje izkušnje in spoznanja, kako mlade spodbuditi, da pogledajo izven okvirov. »Najbolj se jih dotaknejo resnične osebne zgodbe. Če jim poveš, kako ni samoumevno, da znamo ljudje brati in pisati in kako je to dragoceno, se jih ne dotakne toliko, kot če jim povem zgodbo, kako sem v Indiji srečala nepismeno žensko.«

revija Jana

Usmerjeni so vase

Velik problem je osredotočenost, opaža. Danes se ne more več pogovarjati v krogu dve šolski uri, kolikor traja njena delavnica, ampak je udeležence začela spodbujati k razmišljanju z interaktivnimi dejavnostmi – ogledajo si več kratkih filmov, rišejo, se igrajo igre vlog in podobno, vse z namenom, da jim pomaga ozavestiti pravice in dolžnosti, ki jih imajo v tem svetu, in da vidijo, kaj se okrog njih dogaja. »Pomembno jih je stalno ozaveščati, ker se premalo pogovarjajo. Usmerjeni so predvsem vase. Ko jih povprašam o poklicih, ki jih zanimajo, naštejejo samo tiste, ki prinašajo zaslužek. Ko jim omenim družbenokoristne poklice, pa ni odgovora. Kdo nas bo pa zdravil in učil, jim rečem. Ali vidijo, kakšno vlogo igrajo v družbi, in ali vedo, kaj lahko naredijo za spoštovanje človekovih pravic?« Čez nekaj let bodo v službah in torej na položajih, ko bodo lahko kaj naredili za skupnost, za vse nas. »A svet jih ne zanima. Ko jih vprašam, kje je vojna, so na Ukrajino že pozabili in mi omenjajo samo še Palestino. Ne spremljajo novic, njihov domet informacij sta Snapchat, Instagram in ne preverjajo, ali so informacije, ki so jih prebrali, resnične. Verjamejo, kar preberejo v družbenih medijih, in si na podlagi tega ustvarijo videnje sveta. Časopisov ne berejo, poročil ne poslušajo. Zadnjič mi je neka profesorica sociologije dejala, da je dijakom naročila, naj za domačo nalogo en teden spremljajo poročila, starši so bili menda presrečni, ker so si jih skupaj ogledali.« Učenje o človekovih pravicah je tek na dolge proge, v katerem sodelujejo  tako učitelji kot nevladne organizacije in seveda mladi. Rezultati pa so pogosto vidni z zamikom, pogosto nas takrat niti ni zraven.

Svoboda govora in odgovornost

»Ko pridem v razred, jih najprej vprašam, ali poznajo človekove pravice in ali jih znajo povedati vsaj pet. Po navadi naštejejo tri, med katerimi jim je najljubša pravica do svobode govora. To se v vseh šestnajstih letih, kolikor sem pri Amnesty International, ni spremenilo. Povsod po Sloveniji jim je ta najljubša.« Razlagajo si jo pa po svoje, da torej lahko kadarkoli komurkoli rečejo karkoli. »Pa pridemo do tega, da je tudi pri tej pravici pomembna odgovornost in da smo dolžni biti spoštljivi ter poslušati drugega, mu dati besedo. Potem pa začnejo na to pravico gledati malo drugače.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.

revija Jana