Revija Jana

Nič kriv in nič dolžen je ansambel Modrijani postal najnovejši simbol polarizacije, ki razganja državo. Po Ljubljani vznikajo grafiti, ki jih posmehljivo razglašajo za »neue Slowenische Kunst«, podeželje pa jih kuje v zvezde in dere na njihove nastope. Za desne so Modrijani simbol tradicionalne slovenske kulture, ki jo mora častiti vsak pravi domoljub, levi v njih prepoznavajo simbol vulgarizacije neke družbe, ki se vrača v predmoderne čase. A s simboli je pač tako, da sami zase ne pomenijo ničesar, temveč jim vsebino dajo šele naše projekcije – te so mnogokrat nevarne, če svoje frustracije projiciramo na realne ljudi, ki z ideologijo nimajo nobene zveze, pa tudi krivične.

In Modrijani so samo ljudje, ne simboli. So skupina možakarjev, ki so se že v mladosti začeli ukvarjati z glasbo, ki jim je blizu, in ki so se po zaslugi vztrajnosti in sreče, ne nazadnje pa tudi nespornega talenta, prebili od prvih nerodnih špilov po rovtarskih beznicah do profesionalno izpeljanih koncertov pred tisočglavo publiko. Kolikor vem, so si svoj uspeh v celoti izborili sami, garali so kot živine, vadili in nastopali do onemoglosti, nikoli jih ni nihče tiščal naprej in niso igrali po sicer priljubljenem sistemu zvez in poznanstev. Plačujejo davke in prispevke, ne goljufajo ljudi, ne kršijo zakonov in nikomur niso storili nič žalega – zakaj bi jih potem poniževali? Zakaj bi jih tiščali v isti koš z debelobučneži v rumenih jopičih, vampastimi vardi in fanatičnimi borci proti splavu? 

Več v reviji Zarja Jana št. 31, 4. 8. 2020