Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsako leto oktobra se v spominskih parkih po Sloveniji v nebo dvigne jata belih balonov. Na njih so imena, drobna sporočila in besede ljubezni, ki jih starši niso imeli priložnosti izreči svojim otrokom. Nekateri so živeli le nekaj dni, drugi niso nikoli ugledali sveta. Med njimi je tudi deklica Brina. Njena mama Petra Urek Paver je iz najgloblje bolečine ustvarila zatočišče za žalujoče starše in to je v skoraj 23 letih preraslo v pomemben glas za njihovo dostojanstvo ter pravico do slovesa. Društvo Solzice je nastalo iz smrti, a danes pripoveduje predvsem o ljubezni. O tisti, ki ostane.

Moja punčka

Za smrt nikoli ni pravi trenutek, na izgubo otroka pa se sploh ni mogoče pripraviti. Toda še kako pomembno je, da človek v najtežjih trenutkih ni sam. Da ga nekdo sliši, mu dovoli žalovati in mu pomaga preživeti dan, nato še enega in vse, ki sledijo. Petra Urek Paver je že bila mati dveh otrok, ko se je morala leta 2001 soočiti z izgubo hčerke. Brina je živela le sedem dni. Po rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima prirojeno zožitev aorte, zato so jo operirali na otroški srčni kirurgiji v Ljubljani. Poseg, ki naj ne bi bil posebej zahteven, je tehnično uspel, vendar se deklica po njem ni več prebudila.

»S soprogom sva za hčerkino smrt izvedela na hodniku pred operacijsko dvorano. Nato so naju odpeljali v posebno sobo, tam je z nama sedel tudi kirurg, primarij Kosin. Vzel si je čas, nikamor se mu ni mudilo. Dolgo smo samo sedeli v tišini. Ni naju zasipal s strokovnimi pojasnili, bil je preprosto človek. In to mi je takrat ogromno pomenilo,« se spominja Petra, v kateri so se začela krotovičiti čustva, ki jih dotlej ni poznala. Verjela sta, da bo še vse dobro, nato pa sta se domov vrnila sama, z veliko zevajočo bolečino v prsih.