Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Še malo bližje stopite. Tako. Še malo. Prislonite uho semkaj in kar sprostite ramena,« me usmerja radiološka inženirka Veronika Kutnar. Pismo rosno, saj se dobesedno dotikava druga druge! Naj gospo kar objamem, se hahljam sama pri sebi, medtem ko od zadrege nezavedno zategujem čeljust in presenečeno ugotavljam, da me hladni plošči mamografa, med kateri sva takole razstavili in sploščili mojo dojko, vendarle ne tiščita tako zelo. »Boli?« ves čas preverja in počasi povečuje pritisk. »Sploh ne,« zamrmram. »Kar sprostite se.« Ja, seveda, lahko je vam, ko ste oblečeni v haljo …

Ob pogledu na stavbo Onkološkega inštituta me nehote oplazi nelagodje. Tu se prihodnost razblini kot sladkorna pena. Hvaležna sem, da ima DORA ločen vhod od glavnega dela inštituta, kjer na stolih sklonjenih glav posedajo ljudje, ki jih je doletela diagnoza. »Petnajst minut.« Prosim? »Ja, od deset do petnajst minut traja obisk DORE, od trenutka, ko prestopiš prag, do trenutka, ko se posloviš. Izjemno so organizirani,« žlobudra fotografinja Mateja in steguje vrat k sprejemnemu pultu.

»Drži, res je tako,« nasmeh administratorke nemudoma sprosti napetost. Izvem, da na tem mestu ženske izročijo zdravstveno kartico, pokažejo vabilo, izpolnijo soglasje za sodelovanje v presejalnem programu za raka dojk, v katerega vsaki dve leti vabijo ženske med 50. in 69. letom starosti, in že jih napotijo v čakalnico. Tudi sama krenem. Preseneti me prijetno vzdušje, ki prav nič ne spominja na običajne prostore zdravstvene ustanove. Pastelni odtenki, lončnice, letnemu času prilagojeno okrasje in televizijski zaslon ob vhodu v slačilnico, pred katero me pričakuje vodja radioloških inženirjev Veronika Kutnar.