Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vztrajno zbadanje, provociranje in posmehovanje so oblike medvrstniškega nasilja, ki jih odrasli pogosto prezremo ali odpravimo z  besedami »saj se samo hecajo«. Otrok ali skupina si izbere sošolca in ga dan za dnem spravlja ob živce. Posamezna opazka se morda zdi nedolžna, a ko se ponavlja iz dneva v dan, lahko postane neznosna. Kako to ustaviti? Odgovor se skriva zlasti v razumevanju, zakaj povzročitelji to počnejo in kaj s tem pridobijo. Ključ do sprememb ima pogosto v rokah razred kot skupnost – ob učitelju, ki zna učence povezati in spremeniti pravila igre.

Slovenija

Pred nami je zgodovinska priložnost za »srčno šolo«

Kako je živeti v razredu, kjer nikoli ne veš, kdaj boš spet tarča posmeha? Svojo izkušnjo nam je zaupal 20-letni dijak Jan, ki se s psihološkim nasiljem vrstnikov spopada že od osnovne šole. Skupaj z red. prof. dr. Katjo Košir, doktorico psihologije in strokovnjakinjo za medvrstniško nasilje, pa smo raziskali, zakaj običajni nasveti pogosto ne pomagajo in kje se skriva moč, da bi se stvari vendarle spremenile.

Čudak

»Vsak dan me tudi po več ur 'prcajo' v glavo. Včasih eden, včasih se mu pridružita še dva sošolca. In ne gre samo za kakšno pripombo, sploh si ne predstavljate, koliko je tega brezveznega blebetanja. Res vložijo ogromno truda v to, da bi mi popustili živci in bi se mi utrgalo,« pripoveduje Jan, ki je v preteklih letih pogosto slišal nasvet, naj jim vrne z enako mero.

»Govorijo mi: 'Saj se samo šalijo, pač se zafrkavajo. Daj jih še ti!' Ampak zakaj? Resno, zakaj bi sploh razmišljal o tem, kako naj nekoga užalim ali spravim ob živce? Prvič, nimam te potrebe, in drugič, škoda mi je moje energije. Potem sem pa jaz tisti, ki je čuden, ki se ne zna vključiti v družbo, in sem torej sam kriv, da sem tarča. Bravo, res!«