revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prejšnji četrtek je deževalo in moji gobarski hormoni so začeli brbotati. Goba sicer res zrase čez noč, ampak micelij se je letošnje poletje temeljito posušil in vrag vedi, kdaj se bo prebudil. Ampak saj gobe ne bodo več rasle, zdaj bo premrzlo, je godrnjala babica, ki se v gozdu na smrt dolgočasi. Običajno sedi v avtu, telefonari ter tu in tam pohupa, češ – a boste nehali noreti? Ko sem spraševala naokoli, ali je kdo že kaj našel, vsi samo vzdihujejo. Tri ure hoje za pet jurčkov. Fak.

Kar se na vratih pojavi daljna sorodnica in vleče čez prag košaro, prepolno gob. Kot vsako leto enkrat ob tem času. Torej rasejo.

»Saj veste, kar bo ostalo, si bomo razdelili. Vem, da nimate časa bloditi po gozdovih.« Seveda imamo čas in seveda blodimo po gozdovih in nabiramo gobe, ampak samo tiste, ki jih poznamo. Sorodnica, ki pozna samo jurčke in lisičke, oboje je seveda previdno odstranila iz košare, pa pobere vse. In potem zahteva, da strupenjače zavržemo.