Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Stojim v vrsti pred blagajno, pred mano pa starejši, že kar precej skrivljen gospod. Takoj ko je pozdravil blagajničarko, sem po njegovem mehkem in toplem naglasu slišala, da je »naš« – človek s prostora mojih staršev, ki ga je življenje zaneslo v tujino. In tu pustilo.

Zdravje

Nihče te ne opozori na to, kaj postaneš, ko preživiš raka

Na tekoči trak je položil hlebec kruha, liter mleka, škatlo jajc in dve konzervi fižola. Blagajničarka je pritisnila tipko in izustila tisti suhi, rutinski znesek: »12,80 evra.« Gospod je počasi potegnil iz žepa obrabljeno denarnico. S tresočimi se prsti je začel prebirati drobiž, kovance je zlagal na pult, potem pa se je zaustavil. Prešteval je znova in znova, a račun se preprosto ni izšel. S tihim, skoraj osramočenim glasom je pogledal blagajničarko in rekel: »Prosim, odstranite jajca.«

Ob takih trenutkih me vedno stisne v prsih. Brez razmišljanja sem stopila korak naprej, položila svojo kartico na terminal in mu rekla: »Ma pustite, dajte, saj bom jaz plačala.« Gospod se je počasi obrnil proti meni. Njegove oči so bile globoke, polne nekega starinskega ponosa in neskončne utrujenosti. Tiho, a odločno mi je rekel: »Nikakor, gospa. Prosim vas, ne. Jaz nisem berač.«