Demenca: Družbena katastrofa za zaprtimi vrati
Moja mama je imela demenco, zato to bolezen, pri kateri propadajo možgani in za katero zbolevajo predvsem starejši ljudje, dobro poznam. O njej sem napisala dve knjigi in o temnih sencah demence, ki se navadno neopazno priplazijo v človeka, tudi predavam. Govorim seveda le o svojih izkušnjah, ne kot zdravnica.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko sistem odpove, pade breme na svojce
Priznam, da me vedno najbolj prizadene, ko ugotovim, da se je demenca začela tudi pri mojih znancih. Še posebej hudo mi je bilo, ko je za to boleznijo zbolela moja dobra prijateljica, tudi novinarka, ki čez noč ni izgubila le kratkoročnega, temveč tudi dolgoročni spomin. Demenca je pri njej bliskovito napredovala.
Na koncu ni znala več pisati, brati, nikogar ni poznala, ni več mogla nič povedati, ni vedela, za kaj se uporabljajo glavnik, brisača ali stranišče. Ko je umrla, se je končalo dolgo trpljenje – tako njeno kot njenih svojcev. To se sliši hladno, a ob koncu te hude bolezni je smrt včasih tudi olajšanje. Nekaj tednov pred koncem življenja je bila le še nemočno in neskončno boleče telo. Nihče pa ni vedel, kaj se je tedaj dogajalo v njeni duši. Meni se je zdelo, da ves čas joče.
Pri pripravi tega članka smo se posvetovali z Ireno Žagar, zastopnico pacientovih pravic v Ljubljani in predsednico Srebrne niti (SN), združenja za dostojno starost; Biserko Marolt Meden, članico upravnega odbora SN; Štefanijo Lukšič Zlobec, predsednico Spominčice, slovenskega združenja za pomoč pri demenci, Alzheimer Slovenija, ter Blažem Kovačem, sekretarjem Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 € mesečno!
Z naročnino Jana Premium dobite:
- Zaklenjeni spletni članki
- Digitalna številka (2 dni pred izidom tiskane izdaje)
- Arhiv preteklih številk (3 mesece)
- Tedenski izbor uredništva (newsletter)