Dr. Miro Cerar: "Nikoli ne reci nikoli"
Dr. Miro Cerar je pred petimi leti odložil obleko politike in se vrnil med študente. A kdor misli, da se je varno skril v akademsko zavetje, se moti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Svojo prvo knjigo Kako sem otrokom razložil demokracijo ste napisali, da bi preprosto razložili, kaj sploh je demokracija. Danes, ko pri Beletrini izdajate svoje Spomine na vodenje vlade, pa se zdi, da bo zgodba precej bolj kompleksna. Je to pravzaprav izpoved o tem, kaj se zgodi z mladostnimi ideali, ko človek dejansko prevzame krmilo države?
Napovedana knjiga še ni spisana in bo predvidoma luč sveta ugledala pozno jeseni. To ne bo priročnik, verjamem pa, da bo knjiga poučna. V njej bom poljudno predstavil svoj pogled na nekatera pomembnejša in zanimivejša dogajanja iz časa svojega vodenja vlade in ministrovanja ter nekatere osebne razmisleke o politiki, demokraciji, pravni državi in podobno. Bralec se bo lahko seznanil z mojimi razlogi za vstop in izstop iz politike in takratnim vladnim reševanjem hude finančno-ekonomske in politične krize.
Med izbranimi temami, ki jih bom obravnaval v knjigi, bodo na primer soočenje z množičnim begunskim valom, zgodba o arbitraži glede meje s Hrvaško, iskanje rešitve za dostojen pokop ostankov žrtev povojnih pobojev, težavna prizadevanja za začetek gradnje drugega tira, soočanje s politično opozicijo in tekmeci znotraj vladne koalicije, moje delovanje v zunanji politiki ter ne nazadnje izzivi in težave, ki sem jih doživljal v lastni stranki.
Vemo, da so »politični dnevniki« pogosto le priročno orodje za iskanje opravičil ali pa pozno obračunavanje z nasprotniki. Kakšen ton ste ubrali vi?
Moj ton je zmeren in spoštljiv. Tak, kot je bil tudi v času mojega vodenja vlade. Seveda pa to ne pomeni, da stvari ne bom predstavil takšnih, kot sem jih doživljal Z današnje retrospektive jih vidim verjetno še bolj jasno in objektivno. Knjiga ni namenjena nikakršnemu obračunavanju. S pisanjem sem ravno zato tudi odlašal.
Potreboval sem ustrezno časovno razdaljo, da me ne bi pri pisanju zanesli občutki, ki so bili po odhodu iz politike še preveč živi.
Vaš slog vodenja vlade je bil izrazito umirjen in preudaren, zato so vam nekateri očitali neodločnost.
Res je, nekateri so se norčevali iz mojega političnega sloga. Spomnim se, da je bilo kar nekaj šal, najpogosteje zlonamernih, na račun tega, da sem včasih izjavil, da bo treba kako stvar pred odločitvijo še proučiti. Danes v naši politiki opažam ravno nasproten vzorec. Najprej nekaj izjaviš ali celo obljubiš, nato pa šele začneš razmišljati, ali in kako boš to sploh lahko naredil. Posledice takšne politike občutimo vsi. Moje delovanje je bilo bolj spoštljivo in manj zavajajoče do volivcev.
Ampak danes celoten svet deluje bolj napeto in konfliktno.
V svetu žal čedalje bolj prevladuje gola politična in vojaška moč, usihata pa moč in pomen mednarodnega prava. Svet je zato postal še bolj nepredvidljiv in nevaren. Če se bo argument moči še krepil, bo prišlo do novih konfliktov in vojn. Ker mednarodnopravni mehanizmi znotraj OZN in drugih mednarodnih organizacij niso dovolj učinkoviti, je za svet še kako pomembno, da se Evropska unija in druga demokratična okolja še odločneje postavijo v bran vrednotam demokracije in vladavine prava. Potencialni spopad civilizacij se kar nenadoma kaže v nekoliko specifični obliki, to je kot spopad med nosilci civilizacijskih vrednot, ki politično postavljajo v ospredje človekovo dostojanstvo, demokracijo in nenasilje, ter nosilci anticivilizacijskih teženj, ki gradijo svoje politike na grožnji, prisili in zatiranju šibkejših.
Tudi sicer ves čas poslušamo o strmem upadanju politične kulture in vse večji nestrpnosti, a verjetno je težava globlja od žaljivih zapisov na Facebooku. Se je ta slog komuniciranja že tako zajedel v politični vsakdan, da spoštljiv dialog sploh ni več mogoč?
Prav zaradi političnih populizmov in primitivizmov vseh vrst moramo študente in mlade generacije na splošno še toliko bolj ozaveščati o civilizacijskem pomenu spoštovanja demokratičnih vrednot, pravne države ter človekovih svoboščin in pravic.
Če te vrednote padejo, se bo slabo godilo vsem nam.
Zato moramo biti še zlasti učitelji, starši in voditelji zgled dostojnejše politične in pravne kulture od tega, kar imamo zdaj. Ta višja kultura zajema seveda tudi dialog in spoštljiv odnos do tekmeca. V sedanjem času je vsega tega čedalje manj, vse več pa je metod zastraševanja z nasprotnikom kot sovražnikom.
Kot profesorju prava vam je jasno, da pravna država ne stoji le na papirju, temveč na zaupanju ljudi. Danes javnomnenjske raziskave kažejo, da se zaupanje v demokratične institucije tudi v Sloveniji krha. Se vam zdi, da jih ne dojemamo več kot skupni temelj, ampak le še kot orodje za potrjevanje lastnih prepričanj?
Demokracija je mnenjsko in drugače pluralna, zato je to zelo zahtevna oblika političnega sistema. V njej je treba po eni strani spoštovati različna mnenja, jim znati prisluhniti, večkrat pa tudi odločno oporekati, po drugi strani pa seveda tudi sprejemati oblastne odločitve, s katerimi nikoli niso vsi zadovoljni.
Demokracija je lahko zato zares uspešna le, če je, kot rečeno, pospremljena s kulturo dialoga in spoštljivosti. Te kulture nam v Sloveniji še zlasti v politični sferi močno primanjkuje.
To je slab zgled za volivce. Stari rek se glasi: Kakor zgoraj, tako spodaj. Če se politiki pretirano osredotočajo na ideološke bitke, to za sabo potegne ideološki razkol med volivci, ki potem spet volijo skrajno pozicionirane politike in tako smo v začaranem krogu.
Če pogledate aktualno politično sliko z distance pravnika in bivšega premierja: kje danes vidite največjo vrzel med obljubami o »novi politiki« in realnostjo, ki jo živimo?
Celovitejše ocene sedanje vlade ni mogoče strniti v samo nekaj stavkov. V knjigi ocenjujem, da je politična kultura po koncu moje vlade začela postopno upadati ter se obračati v smer neproduktivnih ideoloških spopadov. Tudi v času sedanje vlade se ta trend nadaljuje, pri čemer je politika vse bolj razcepljena na dva skrajna pola. Takšne razmere nam onemogočajo, da bi v Sloveniji močneje razvili svoje potenciale ter znali konstruktivno politično sodelovati vsaj pri tistih projektih, ki so skupnega nacionalnega pomena.
Prihajajo parlamentarne volitve in v zraku je tisto znano vprašanje, kdo bo novi mandatar. Kaj bo po vašem mnenju tokrat glavni jeziček na tehtnici – ali bo to moč populizma ali so ljudje vendarle pripravljeni prisluhniti vsebini? Vas morda kdaj zamika, da bi se vrnili v to areno?
O vrnitvi v politično areno za zdaj ne razmišljam. Prihajajoča volilna kampanja bo očitno v znamenju izrazite bipolarne ideološke in klanske delitve. Presenečenja oziroma novi pristopi se pričakujejo od nekaterih novoustanovljenih strank, ki pa jih bo navedena bipolarnost nenehno potiskala v enega od obeh polov. To za Slovenijo ni dobro, saj smo že predolgo ujetniki te bipolarnosti, pri čemer pa smo za to soodgovorni tudi volivci. V takšnem predvolilnem ozračju bodo programske vsebine seveda sekundarnega pomena, kajti pomembnejši bodo populistični vidiki spopadov voditeljev strank. Poleg klasičnih medijev in predstavitev bodo imela v volilni kampanji zelo pomembno vlogo družbena omrežja, verjetno pa tudi že umetna inteligenca.
Po letih v visoki politiki ste se vrnili med študente. Opaziti je, da se niste vrnili kot »nekdanji premier«, ki bi zahteval posebne privilegije, ampak vas študenti še vedno srečujejo v menzi ali na hodniku. Vas ta stik z mladimi ohranja v stiku z realnostjo?
Stik z mladimi me z vseh vidikov bogati. Menim sicer, da nisem izgubil stika z realnostjo, niti ko sem bil v politiki. Predvsem nisem zbolel za višinsko boleznijo, zato mi v tem pogledu tudi izstop iz visoke politike ni bil težak. Rad sem se vrnil na pravno fakulteto. Tako kot prej tudi zdaj še vedno rad opravljam pedagoški poklic.
V čem se današnji študenti prava najbolj razlikujejo od prejšnjih generacij? Opažate pri njih večji pragmatizem ali morda drugačen odnos do države in avtoritete?
Vsem generacijam je skupno hrepenenje po uveljavitvi, uspehu, zabavi, ljubezni, pa tudi znanju. Vsaka nova generacija pa se od prejšnjih razlikuje glede na duh časa, v katerem raste in se uči. Generacijam, ki so se že rodile v samostojni in demokratični Sloveniji, se verjetno zdita slovenska država in razmeroma visoka stopnja svobode samoumevni, zato imajo do državnih institucij ter vseh vrst avtoritet bolj sproščen odnos. Tu ne občutijo strahu ali strahospoštovanja, kot ga je pred različnimi avtoritetami občutila moja generacija in še bolj generacija mojih staršev. V tem ni nič slabega, če ne izgubijo do institucij tudi osnovnega potrebnega spoštovanja. Ob tem pa mladim v marsičem ni lahko, saj jih ob že običajnih mladostnih težavah in izzivih ta čedalje bolj negotovi svet postavlja pred zahtevne poklicne in osebne izzive.
Danes se skoraj ne moremo izogniti umetni inteligenci. Zgodovina nas uči, da je vsaka nova tehnologija sprožila moralno paniko, a poti nazaj seveda ni. Kako se pravna fakulteta prilagaja umetni inteligenci? Vas skrbi, da bo spodkopala kritično presojanje študentov?
Študentom pojasnjujemo, da je t. i. umetna inteligenca neizogibno dejstvo. Z njo se moramo naučiti živeti in jo uporabljati v dobre in koristne namene. Nevarnost umetne inteligence je v intelektualni pasivizaciji ali celo poneumljanju človeka ter seveda v njeni zlorabi za neetične ali protipravne namene. Toda največja nevarnost je dopustitev takšne potencialne prevlade splošne in avtonomne umetne inteligence, ki bi v prihodnosti družbo oropala najprej človečnosti (humanosti), nato pa še človeškosti.
Vaša osebna drža je bila vedno povezana z vašo družino. Se v trenutkih, ko se pravila v družbi kršijo, v mislih vrnete k naukom staršev, k očetovi vztrajnosti in maminemu čutu za pravičnost?
Staršema sem nadvse hvaležen, da sta mi bila vzor delavnosti, samodiscipline, poštenosti in odgovornosti. Veliko dobrega sta storila tudi za našo družbo. Marsikateri njun nauk sem ponotranjil. Tudi tistega, da moraš po tem, ko prevzameš pomembno nalogo, storiti vse, kar zmoreš, da jo tudi opraviš.
Vaše ime se zadnje čase pojavlja tudi v ugibanjih za naslednje predsedniške volitve. Vas ta vloga po vsem, kar ste že doživeli, sploh še mika, ali ste tisto poglavje »prvega v državi« dokončno zaprli in ga zamenjali za mir v predavalnici?
To vaše vprašanje je zelo povedno. Zdaj se posvečam akademskemu delu in dajem seveda prednost tudi miru, z veliko in malo začetnico (smeh), tako v družini kot v predavalnici, zato o vstopu v politiko ne razmišljam. Vendar pa si tudi mislim: nikoli ne reci nikoli.
Februar je na fakultetah tudi mesec informativnih dnevov za bodoče študente. Kaj bi svetovali brucu, polnemu idealov in pričakovanj? Bi mu rekli, naj v tem pragmatičnem svetu vztraja pri etiki in pravičnosti, četudi je ta pot včasih osamljena?
Pomemben del življenjskega smisla je storiti čim več dobrega za druge. Bruce in druge študente učim, da je poslanstvo prava pomoč ljudem in družbi. Pravo pomeni civilizirano preprečevanje in reševanje konfliktov ter uveljavljanje pravic in dolžnosti pravnih subjektov. Prizadevanje za poklicno etiko ter spoštovanje prava in pravičnosti mora biti temeljno vodilo pravnika. Tudi če je pri tem kdaj osamljen. Seveda pa se vsak študent sam odloča, koliko bo svoje potenciale razvijal v tej smeri, pri čemer bo lahko zares uspešen le, če bo v študij in delo vložil dovolj truda.
Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
