revija Obrazi

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Velika športna tekmovanja so vedno znova priložnost, da Slovenci vsaj za trenutek dihamo kot eno. Tudi letošnje zimske olimpijske igre so nam omogočile to redko sladko izkušnjo. Ko so na startu stali naši smučarji, deskarji, biatlonci in še posebej, ko so se naši tako priljubljeni skakalci spuščali po zaletiščih in skakali tja globoko v dolino, kar naenkrat nismo bili več pripadniki različnih taborov, ampak narod, ki si želi isto: ponos, ki ga je moč občutiti ob uspešno opravljenem izzivu.

Slovenija se z dobrima dvema milijonoma prebivalcev uvršča med najuspešnejše države na svetu po osvojenih športnih lovorikah.

Od dvojnega olimpijskega zlata Tine Maze do rekordnih poletov Petra in Domna Prevca, od evropskega naslova košarkarjev leta 2017 do odbojkarske srebrne in rokometne bronaste pravljice, do izjemnih uspehov našega neverjetnega kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja.  Pa to še zdaleč ni vse. 

Vsi ti dosežki so del naše kolektivne identitete, ker je šport v Sloveniji preprosto več kot ljubiteljska dejavnost. Je socialno lepilo.

Je skupni imenovalec, ki povezuje Kranjsko Goro in Maribor, Goričko in Piran, Ljubljano in Novo mesto … Ko na športnih tekmovanjih zazveni Zdravljica, jo glasno pojemo vsi.

Sašo Radej/MPA

Šport dokazuje, da lahko majhen narod tekmuje z največjimi – in ob tem ne zgolj sodeluje, ampak zmaguje. Več kot dobrodošlo pa bi bilo, da nas ne bi učil samo občutkov narodnega ponosa, ampak hkrati tudi drugih »znanj«: spoštovanja pravil, trdega dela in – morda celo najbolj pomembno – spoštovanja nasprotnika. To vse bi morale biti vrednote, na katerih stoji zdrava družba.

Tako pa na drugi strani naše slovenske realnosti poslušamo javne razprave, ki so polne ostrih besed, da ne rečem kar poniževanj, etiket in delitev, za katere se zdi, da v njih sodelujoči nikoli niso zares razumeli besede »spoštovanje«.

Vsem tem bi jaz zelo dobronamerno svetovala več ogledov športnih tekem, kjer bodo lahko v praksi videli, da je mogoče celo izgubiti dostojanstveno in zmagati brez neokusnega poniževanja. 

Dejstvo je: slovenski športniki so ambasadorji naše najboljše različice. So dokaz, da znamo stopiti skupaj, ko gre zares. Da znamo navijati drug za drugega. In da smo najbolj ponosni takrat, ko nekdo z državnim grbom na prsih pokaže, kaj zmore vztrajnost majhnega, a odločnega naroda. Pa šport ni nikakršen pobeg od resničnosti, je pa lahko opomnik, kakšni bi Slovenci lahko bili – povezani, samozavestni in ponosni!

Ko zapisujem te vrstice sta v zbiru slovenskih odličij na letošnjih igrah že dve, a verjamem, da se jih bo nabralo še več. Se mi pa vendarle zdi, da smo Slovenci dosegli z mešano ekipno zmago v smučarskih skokih že vrhunec. Predvsem zato, ker zaradi nepričakovano neuspešnega nastopa pred zmagovalno tekmo nosi v sebi pravi dramaturški lok tipa od pekla do raja. Rečem lahko samo B R A V O naši skakalci! In hvala za vse občutke ponosa in za vse veselje, ki smo ga ob tem doživljali z vami vsi Slovenci. 

Uvodni zapis je bil objavljen v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.