OSEBNI ARHIV

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Matic, od kje ta tematski preskok, da ste se vsem v uvodu naštetem odločili napisati  ljubezenski roman Leto ljubezni?

 Na nek način je vse skupaj povezano. Začelo se je z glasbo in spet sem tu, pri glasbi, ki je močno vtkana v roman. Sicer pa res sem pisal že o marsičem, šel skozi različne faze, lani pa je dozorela tudi ideja o romanu, ljubezenskem romanu.

Hočete reči, da ste se prebudili in kar odločili napisati ljubezenski roman?

Skoraj. V bistvu je bila ideja o pisanju romana prisotna lep čas, sicer v drugem žanru, sem imel pa lani res produktivno leto – veliko sem doživel, pisal in napisal. Tudi ta neka ljubezenska zgodba, ki me je tiščala, je bila v meni prisotna dolgo časa.

Torej je to roman o vas, vašem doživljanju ljubezni?

Oh, ne, daleč od tega. Roman ne govorii o meni in mislim, da mi je beseda tudi zato tako dobro tekla, ker sem šel stran od sebe. Ustvaril sem lik – Adama, dva ključna ženska lika – Mirno in Charlotte ter dogajanje postavil v Sarajevo in London. In ja, Leto ljubezni je roman o mojem doživljanju in razumevanju ljubezni – tisti enkratni, čudoviti, silni, večni ... taki, ki jo privoščim prav vsakemu, da jo doživi vsaj enkrat v življenju. Adamu se zgodi dvakrat, v letu, letu ljubezni.

Vi, ste jo? Doživeli in izkusili - ljubezen z veliko začetnico?

Na nek način se mi vse bolj zdi, da sem jo. Ampak pojdimo rajši nazaj k romanu.

OSEBNI ARHIV

Dobro, potem pa od začetka. Kako, kje, zakaj?

Ideja, da dejansko napišem ljubezenski roman, je dozorela lani, ko sem bil s svojimi tremi najstniki na poletnih počitnicah v Sarajevu. Na dopustu si vedno rad kupim kakšno knjigo in lani sem si med drugim kupil knjigo Crna duša, Ahmeda Rahmanovića. Pretresljivo zgodbo, tudi o ljubezni, ki se dogaja v Sarajevu, med vojno in seveda potem. Knjigo sem prebral na dušek in me je res pretresla. Poleg tega je Sarajevo zame nekaj posebnega. Vsakič, ko pridem tja, ko se vrnem tja, se nekaj zgodi. Lani se je zgodilo to, da sem se po tej knjigi, po vsem, kar smo videli in sem jaz tam občutil, odločil, da je konec žalosti in da si Sarajevo zasluži neko veliko, veličastno, nepozabno ljubezensko zgodbo.

 In ste prišli domov ter začeli pisati?

V bistvu so neki zametki začeli nastajati že tam, s tem, da sem neko osnovno idejo – ki se je potem do končne verzije nekajkrat pošteno spremenila; že imel. Ko sem enkrat začel pisati, je šla zgodba po svoje, junaki so se razvijali pred mojimi očmi in ... Morda ključen trenutek je bila knjiga Drvo, zbirka zgodb različnih avtorjev, ki so nastale na podlagi posameznih Gibonnijevih pesmi, verzov in ... pri meni je pač glasba vedno prisotna, vedno tudi navdih in takrat sem v bistvu našel nek potrditev, kako lahko zanimivo v roman vključim tudi glasbo.

Glasbe je veliko – glavni junak Adam je kitarist, najprej ustvarja glasbo za kratke filme, potem seveda nastopa. V knjigi je ogromno citatov različnih pesmi, na koncu knjige je tudi QR koda, ki te popelje na seznam pesmi, ki jih v knjigi omenjaš.

Glasba mi je bila od nekdaj navdih in mislim, da so glasbeniki odlični pripovedovalci zgodb. Tudi zato sem knjigi dal ta trenutek, da je Adam glasbenik, pripovedovalec zgodb. O pesmih, doživljanjih ... Pri nas je teh mojstrov ogromno – Pengov, Kreslin, Predin, izredno cenim recimo skupino Res Nullius, pa Hiša s poetom Andrejem Gučkom, Sfiltrom so bili taka skupina, Hamo se mi zdi en tak bluesovski poet ...

Dva, ki ju omenjate, Zoran Predin in Matevž Šalehar – Hamo, sta nekaj o knjigi zapisala na platnico?

 Njuna zapisa sta mi v čast in ponos. Hamo je, izven žanra neke patetike, glasbeni ambasador ljubezni. Zoran Predin vsekakor eden največjih pripovedovalcev zgodb, ki ga lahko postavim ob bok Balaševiću, Dediću, Montenu in mnogim drugim.

In ko mi je Hamo recimo napisal, da je odlomek – dobrih 50 strani; »požrl« hitreje kot čevape na Baščaršiji, sem vedel, da sem napisal nekaj, kar se bere.

Tudi Zoranu je bil recimo všeč ta preplet z glasbo, da jo lahko med branjem poslušaš in se ti potem vse skupaj malo drugače prikazuje.

Imate tudi kakšne druge odzive?

Imel sem nekaj testnih bralk in bralcev, tudi kakšnega takega, ki po knjigah ne posega ravno pogosto in če kaj, potem so si bili enotni v tem, da je knjigo res težko odložiti, ker te zanima, kaj se bo še zgodilo. Dobil sem tudi odziv, da je vse tako živo, skoraj filmsko opisano, da si zlahka predstavljaš vse – od mest, do glasbe, ljubezni, tudi bolj erotičnih prizorov ...

OSEBNI ARHIV

Omenili ste glavnega junaka, Adama, dve mesti – Sarajevo in London ter dve ženski – Charlotte in Mirno. Klasičen ljubezenski trikotnik potem?

Klasičen vsekakor ne, pa v bistvu tudi trikotnik ne. Adam se pač najprej v Sarajevu zaljubi v Mirno, ampak njuna ljubezen ne traja. Ni jima dano. Se pa skozi celoten roman pojavlja tudi to – zakaj nekaj tako lepega in silnega ni obstalo? Potem se vrne domov, v Ljubljano, z nagrado – srcem Sarajeva, ampak ker se doma ne zgodi nič, odide v London. Tam spozna Charlotte, se še drugič, tokrat celo bolj silovito zaljubi in ... in to je to. S tem, da se Mirna ves čas vrača v zgodbo, tako da sem želel neko dinamiko, kanček razcepljenosti našega glavnega junaka, njegovo doživljanje vsega tega tudi skozi glasbo.

Konec, na tega in na drugi del knjige bomo morali malo počakati, je pa srečen? Ali ne? Kot poje Balašević, ko ga nekajkrat omenite, tudi s prav tem verzom – »sve prave su ljubavi tužne« (Vse prave ljubezni so žalostne. op. a.)?

Konec je srečen. Bo pa pot do tja polna presenečenj. Načrtno sem se v knjigi – z eno samo izjemo pravzaprav, pa še ta je res postranska; izogibal vsemu slabemu, temačnemu, vsemu tistemu, kar je krasilo Mračne labirinte. Ker sem res hotel, da je tukaj v središču ljubezen, lepa, popolna, čista. Kot sem rekel prej – Sarajevu sem želel dati nepozabno ljubezensko zgodbo.

Ko človek napiše nekaj takega, tudi tako obsežnega – kako se počutite?

Lahko priznam, da sem se med pisanjem zaljubil v obe ženski junakinji. Mislim, da še nikoli nisem šel čez toliko čustev kot med pisanjem. Tudi jokal sem veliko. Imam se za čustvenega človeka in mislim, da ni v tem nič slabega. In zdaj – ja, zdaj sem srečen. Ponosen.

Kakšno zaključno sporočilo za naše bralke, bralce?

 Mislim, da je Oliver – ah, evo, pozabil sem omeniti Cesarico, njegovo, Gibonnijevo; pel tudi »Vjeruj u ljubav, jer ljubav je sve« (Verjemi v ljubezen, ker ljubezen je vse op..a.) In to je to – kot sem pred dnevi rekel Boštjanu Videmšku – svet potrebuje ljubezen. Tako zelo kot potrebuje mir. Ali, če citiram Beatle – »All you need is love.«  (Vse, kar potrebuješ, je ljubezen.)