Đuro Zali ni »težil« za balkanskega zeta
Odnos med očetom in hčerjo je vedno poseben in to sta Branko Đurić - Đuro ter njegova hči Zala Djurić, prenesla v novo predstavo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
We will we will rakija govori o beguncu Fahru, ki je že 30 let v Londonu, a se še danes ne more prilagoditi. Vse, kar si želi, pa je, da bi našel prijaznega balkanskega zeta. A ne zaradi hčere, ampak da bi z njim lahko pil rakijo. Besedilo je napisala Zala, Đuro jo je režiral, predstava pa je v prav posebnem jeziku – v Đurovi materinščini in Zalini »očetovščini«. Na Hrvaškem je hitro postala uspešnica, zdaj pa sta jo pripeljala še pred slovensko občinstvo, v ljubljansko Odisejo.
Kaj je We will we will rakija?
Predstava je v bistvu družinska komedija dveh generacij in tudi dveh različnih kultur. Moj oče igra starega Bosanca, ki je nezadovoljen in se ves čas pritožuje nad zahodnim svetom, jaz pa mu ves čas težim: »Daj pač, fotr, malo se sprosti, vklopi se.« Tako je pravzaprav ta dinamika med nama – in tu se potem zgodi komedija: ko poskusiš in ugotoviš, da besede »prepih« ne moreš prevesti v angleščino. Takrat vidiš, da smo v bistvu malce smešni.
To ste tako povedali, kot da imata ne samo v predstavi, ampak včasih tudi doma take pogovore …
Niti ne, ker sem jaz tudi »ful« Balkanec. Sva v bistvu kar na istem bregu, kar se tega tiče. Sem pa črpala navdih, ko sem nekoč šla službeno v London – in ko pogledaš od daleč, se potem vidi komedija.
Predstavo sta ustvarila skupaj.
Napisala sem jo jaz, režiral pa jo je oči. Seveda je potem še veliko Đura prišlo v tekst – denimo njegovi stand up vložki. Dva njegova stand up vložka si je sam napisal, pa še kakšna improvizacija. Ampak drugače sta ogrodje in tekst moja.
Đuro ima toliko let v tej industriji za sabo. Vam je brez težav pustil, da ste prevzeli vajeti? Kakšna je bila dinamika med vama?
Jaz sem napisala tekst in mu ga dala prebrati. Vprašala sem ga: »Ali ti je všeč? Če ti je všeč, ali bi naredila to predstavo?« Prebral je – čisto tako, kot vsakič prebere, ko ga snubijo za neko vlogo za film ali predstavo. Potem pa je dejal: »To je dobro. Ej, jaz bi to delal.« In potem sva šla delat.
Človek je po navadi v službi drugačen, kot je doma. Kako ste spoznavali ti dve osebi v svojem očetu?
Ista oseba je pri nas. Jaz in oči sva precej isto osebi, podobna doma kot na setu. Vedno spoštljiva, vedno nama je najpomembnejše, da se vsi prisotni dobro počutimo in da se igramo – da ne pozabimo uživati v procesu in da nismo obremenjeni s ciljem. Ampak da se res zavedamo, da v bistvu delamo nekaj izredno zabavnega in da si lahko privoščimo, čeprav je zelo resno in moramo tudi zelo garati, da ne pozabimo potem nazaj vnesti lahkotnosti, veselja in sreče.
Nekatere stvari so zelo specifične za verjetno večino balkanskih očetov. Njegov lik si najbolj želi balkanskega zeta. Je kdaj tudi Đuro v resnici hotel balkanskega zeta?
Ne, ne, to pa ni res. Moj oče je zelo, zelo sproščen, kar se tega tiče, in tudi zelo sprejemajoča oseba.
Predstava je bila že dobro sprejeta pri južnih sosedih. Kaj vam to pomeni kot avtorici?
Tako se počutiš povezanega z občinstvom – ti jim daš nekaj, oni tebi vrnejo smeh, ljubezen. Zdaj se lepo pretaka neka energija in res sem srečna, da si lahko kruh zaslužim z nečim tako čistim, kot je to.
V naslovu je rakija in na Balkanu je res del vsakdana – vsakega praznovanja, vsakega obiska, skorajda vsake kavice. Koliko je del tudi vašega vsakdana, glede na to, da ste o tem napisali predstavo?
Sploh ne vsakdana. Morda na kakšni družinski proslavi, načeloma pa jaz sploh nisem za alkohol. Res. Če kaj spijem, je to rakija ali kakšno pivo – tako, po športu. Drugače pa zelo redko pijem alkohol.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
