Kleopatra: film, ki je skoraj pokončal Hollywood
Film, ki je skoraj uničil hollywoodski studio in poskrbel za prvi največji hollywoodski škandal. To je zgodba o kaosu, egu in ljubezni, ki je pretresla svet.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko je leta 1963 v newyorški kinodvorani Rivoli končno zagorela luč projektorja in na platno stopila Elizabeth Taylor kot egipčanska kraljica, je bil to zaključek ene izmed najbolj kaotičnih, dramatičnih in finančno uničujočih produkcij v zgodovini filmske industrije. Film Kleopatra ni bil le spektakel na platnu, bil je dejansko spektakel sam po sebi, zgodba o napuhu, nebrzdani ambiciji in ljubezenskem škandalu, ki je pretresal ali bolje rečeno navuševal svet. Zgodba, ki jo je bilo vredno povedati, čeprav je bila skorajda predragocena, da bi jo sploh posneli.
Od skromne ideje do megalomanskega projekta
Vse se je začelo razmeroma nedolžno. Producent Walter Wanger je leta 1958 studiu 20th Century Fox predlagal biografski film o Kleopatri. Vodstvo studia si je sprva zamislilo zmerno produkcijo z dvomilijonskim proračunom in eno od svojih pogodbenih igralk v glavni vlogi. A Wanger je imel večje načrte. Želel si je veličasten ep. In nato je na sceno stopila Elizabeth Taylor.
Liz, ki je ravno zaključila dolgoletno pogodbo z MGM in osvojila prvega oskarja za film BUtterfield 8, ni bila posebej navdušena nad vlogo. Ko jo je Fox povabil k sodelovanju, naj bi kar iz kopalne kadi sporočila, naj zahtevajo za njo milijon dolarjev. Pričakovala je, da jo bo studio zavrnil in pustil pri miru. A Fox je pristal. Elizabeth Taylor je tako postala prva igralka v zgodovini Hollywooda, ki je za posamezni film prejela honorar v višini milijon dolarjev. Poleg tega je izpogajala še deset odstotkov bruto dobička in nadure, ki so se obračunavale tedensko po petdeset tisoč dolarjev. Ko je snemanje končno doseglo svoj konec, je njen skupni zaslužek znesel okrog sedem milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo nekaj čez šestdeset milijonov.
Anglija: hladna začetna postaja
Snemanje se je uradno začelo 28. septembra 1960 v znamenitih studiih Pinewood blizu Londona. Za režijo je bil izbran izkušeni Rouben Mamoulian, za vlogi Cezarja in Marka Antonija pa sta bila predvidena Peter Finch in Stephen Boyd. Že od prvega dne pa so se nizale težave. Studii Pinewood niso imeli ustrezne tehnične zmogljivosti za tako ambiciozen projekt. Stropi so bili prenizki za scenografijo, število zvočnih odrov nezadostno, britanski sindikati pa so postavljali stroge omejitve delovnega časa.
Nato pa je sledil udarec, ki je produkcijo za mesece pahnil v zastoj. Elizabeth Taylor, že od nekdaj krhkega zdravja, je v vlažnem angleškem podnebju zbolela za pljučnico. Bila je popolnoma zdelana in zdravniki so ji kasneje diagnosticirali celo meningitis. V bolnišnici so ji morali opraviti nujno traheotomijo, poseg, ki ji je rešil življenje. Zavarovalnica Lloyd's of London je za njene zdravstvene stroške izplačala dva milijona dolarjev.
Do novembra 1960, ko je bila produkcija uradno zaustavljena, je studio že porabil več milijonov, a v rokah imel komaj deset minut uporabnega materiala. Mamoulian je obupal. Peter Finch in Stephen Boyd sta zapustila projekt. Vse, kar so zgradili v Pinewoodih, ogromne kulise Aleksandrije, rimskega foruma, Kleopatrine bark, je ostalo neuporabljeno. Pozneje so te opuščene kulise uporabili za britansko komedijo Carry On Cleo iz leta 1964.
Rim in ponovni začetek
Skouras je odločil, da se produkcija preseli v Rim, v legendarne studie Cinecittà. To je pomenilo, da so morali vse kulise zgraditi na novo, od palatinskega kompleksa do celotne rekonstrukcije antične Aleksandrije. Stroški so se vrtoglavo dvigali.
Za novega režiserja je bil izbran Joseph L. Mankiewicz, ki je s Taylorjevo že sodeloval pri filmu Suddenly, Last Summer. Mankiewicz je imel velikansko vizijo: hotel je posneti dva ločena, a tesno povezana filma, Cezar in Kleopatra ter Antonij in Kleopatra, vsakega v dolžini treh ur. Studio mu je načeloma pritrdil, a nikoli ni bilo povsem jasno, koliko te vizije bo dejansko uresničljive.
Snemanje se je začelo 25. septembra 1961, toda brez dokončanega scenarija. Mankiewicz je do takrat napisal 132 strani, a preostalih 195 strani je še čakalo. Režiser je snemal podnevi in pisal ponoči, pri čemer se je zatekel k injekcijam amfetaminov, da je sploh zdržal tempo. Na obeh rokah je dobil dermatitis. Nihče ni vedel, kaj se bo tisti dan snemalo, dokler ni prišel na snemalno lokacijo. Kulise so gradili z dragimi nadurami, nato pa so mesece stale neuporabljene. Statisti so tedne čakali na poziv na snemanje, medtem ko jih je studio moral plačevati.
Ljubezen, ki je pretresla svet
A največji kaos ni prišel iz logistike ali proračuna. Prišel je iz človeških src.
Ko je Richard Burton januarja 1962 prevzel vlogo Marka Antonija in zamenjal je Stephena Boyda, se je med njim in Elizabeth Taylor zanetila strast, ki je presegla vse meje profesionalnega odnosa. Liz je bila takrat poročena s četrtim možem, pevcem Eddiejem Fisherjem, tudi razmerje, ki se je začelo kot afera, ko je bil Fisher še poročen z Debbie Reynolds. Burton je bil poročen s Sybil Williams.
Nekaj mesecev jima je uspelo ohraniti skrivnost. Mankiewicz je že februarja 1962 producenta Wangerja opozoril na razmere, toda šele ko so italijanski fotografi ujeli par na jadrnici, ko sta se strastno poljubljala, je zgodba eksplodirala. Mediji po vsem svetu so ju poimenovali »Liz in Dick«, njuno razmerje pa je postalo globalna senzacija.
Vatikanski časopis L'Osservatore Romano je objavil odprto pismo, v katerem je igralko brez dlake na jeziku obsodil zaradi njene, kot so zapisali, erotične potepuškosti. V Združenih državah so kongresni poslanci javno izražali ogorčenje. Taylorjevi so celo grozili s smrtjo. To ni bil le tabloidni škandal, bil je kulturni potres, ki je razdelil javnost na oboževalce in moraliste.
Ironično pa je ravno ta škandal filmu pozneje rešil kožo. Gledalci so se v kinodvorane zgrnili množično in ne nujno zato, ker jih je zanimal staroegipčanski ep, ampak ker so hoteli videti ljubimca, ki sta sprožila toliko besa in fascinacije.
Studio na robu propada
Medtem ko sta se Liz in Burton ljubila pred kamerami in za njimi, je studiu 20th Century Fox grozil zlom. Kleopatra ni bila edini problem, studio je bil hkrati vpleten v finančno katastrofo filma Something's Got to Give z Marilyn Monroe, toda Kleopatra je bila najdražji projekt v zgodovini podjetja.
Proračun, ki je bil prvotno zastavljen na dva milijona dolarjev, je naraščal z vsakim mesecem. Končni proizvodni stroški so dosegli okrog 44 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 400 milijonov. Poleg tega je studio porabil še približno trinajst milijonov za distribucijo, tisk kopij in oglaševanje. Fox je bil prisiljen za pol leta popolnoma ustaviti delovanje, odpustiti zaposlene in prodati 260 akrov svojega zalednega studia v Los Angelesu. Na tem zemljišču danes stoji Century City, moderno poslovno središče. Ironija, da je film o antični preteklosti rodil sodobno četrt, ni ušla nikomur.
Predsednik Skouras je moral odstopiti. Nasledil ga je Darryl F. Zanuck, ki je prevzel prestrukturiranje studia. Mankiewiczeva prva montaža filma je trajala skoraj šest ur. Zanuck je imel v mislih nekaj bistveno krajšega. Po dolgih pogajanjih in dodatnih snemanjih, vključno s ponovnim snemanjem bitke pri Farsalu v španskem mestu Almería februarja 1963, je bil film skrajšan na končno dolžino okrog štirih ur.
Premiera in zapuščina
Film Kleopatra je doživel premiero 12. junija 1963 v newyorški dvorani Rivoli. Teden pozneje je bil skrajšan z 243 na 222 minut. Kritiški odziv je bil mešan. Nekateri so hvalili vizualno razkošje in Mankiewiczevo sposobnost, da je v epu ohranil človeško dimenzijo. Bosley Crowther iz New York Timesa je film pohvalil kot enega velikih epov svojega časa. Drugi pa so bili manj navdušeni in opozarjali, da veličastnost scenografije ne more nadomestiti dramaturških pomanjkljivosti.
Na blagajnah je bila Kleopatra najdonosnejši film leta 1963, zaslužila je okrog 57,8 milijona dolarjev. Toda glede na proizvodni in promocijski proračun, ki je skupaj presegel 57 milijonov, film sprva ni dosegel niti točke pokritja. Fox je finančno ravnotežje dosegel šele leta 1966, ko je televizijske pravice prodal mreži ABC za pet milijonov dolarjev, takrat rekordni znesek za posamezen film.
Kljub vsemu kaosu je Kleopatra na podelitvi oskarjev prejela štiri kipce od devetih nominacij, za scenografijo, kostumografijo, kinematografijo in vizualne učinke. Prizor Kleopatrinega prihoda v Rim, z monumentalnimi kulisami in kostumi, ki so dobesedno lesketali od zlata, ostaja eden najimpresivnejših prizorov v zgodovini filmske umetnosti. Za film je bilo izdelanih 26.000 kostumov, Elizabeth Taylor pa je oblekla 65 različnih oprav.
Kaj ostaja od Kleopatre?
Danes Kleopatra ni film, ki bi si ga ljudje pogosto ogledali. Njeno ime ne živi v filmski kulturi zaradi kakovosti samega filma, temveč zaradi zgodbe, ki je nastajala za kulisami. Je simbol vsega, kar lahko gre pri filmski produkciji narobe: neobvladljivega proračuna, pomanjkanja načrta, nesrečnih okoliščin in človeških slabosti.
A Kleopatra je tudi mejnik. Elizabeth Taylor je s pogodbo za ta film za vedno spremenila ekonomijo Hollywooda in dokazala, da so zvezde lahko pogajalke, ne le marionete studiev. Škandal z Burtonom je pokazal moč medijev in prepletanje zasebnega življenja z javnim nastopom. Skorajšnji propad studia Fox pa je industrijo prisilil v strožje finančno načrtovanje, ki je oblikovalo sodobni hollywoodski sistem.
Kadar koli danes slišimo, da je proračun kakega velikega filma ušel izpod nadzora, je primerjava s Kleopatro neizogibna. Ta film je postal merilo katastrofe, vendar je postal tudi dokaz, da iz kaosa lahko nastane nekaj, kar se vtisne v kolektivni spomin globlje kot marsikateri brezhiben projekt.
Iz kaosa, bolezni in škandala je nastal film, ki je za vedno spremenil Hollywood.
E-novice · Estrada
