Petega julija 1965 je bila v londonskem Covent Gardnu na sporedu Puccinijeva Tosca. Maria Callas je imela podpisano pogodbo za štiri predstave, vendar so ji zdravniki strogo svetovali, naj nastope odpove. Ni odpovedala vsega, temveč se je odločila zapeti enkrat samkrat in za ta trenutek izbrala prestižno kraljevo galo. Nihče tistega večera ni slutil, da gleda zadnji operni nastop največje in najbolj znane pevke tistega časa. Stara je bila 41 let. Živela je še 12 let, a na operni oder ni stopila nikoli več.

Rodila se je 2. decembra 1923 grškima priseljencema Georgeu Kalogeropulosu in Evangeliji, njun zapleteni priimek pa so hitro skrajšali v Callas. Zakon staršev je kmalu razpadel in leta 1937 se je mati s hčerkama vrnila v rodne Atene.

Odnos med materjo in hčerjo je ostal boleč in izjemno zapleten vse do konca. Evangelija je leta 1960 izdala knjigo z naslovom Moja hči Maria Callas. Pevka pa je že leta 1956 v odmevnem intervjuju za revijo Time razkrila, da se je v otroštvu počutila grdo ter nezaželeno in da je mati očitno dajala prednost sestri. Ista številka revije je objavila tudi izsek iz pisma, v katerem je Maria materi z neizprosnimi besedami zavrnila vsakršno denarno pomoč. Spravili se nista nikoli več.

Pevske tehnike se je sprva učila pri Marii Trivelli, od leta 1939 pa je nad njenim razvojem bdela španska sopranistka Elvira de Hidalgo. Slednja jo je vpeljala v skrivnosti bel canta, specifičnega italijanskega petja, pri katerem mora glas ohraniti neverjetno gibčnost in lepoto celo v najhitrejših vokalnih okraskih. Svojo prvo veliko vlogo je odpela 27. avgusta 1942 kot Tosca. Bilo je sredi vojne v okupiranih Atenah, ko je štela rosnih 18 let.

Leta 1945 se je vrnila v Ameriko. Slovita Metropolitanska opera ji je ponudila vlogo v predstavi Madame Butterfly, vendar jo je gladko zavrnila, saj se ji ni zdela prava izbira. Veliki preboj se je zato zgodil šele leta 1947 v veronski areni s Ponchiellijevo Giocondo.

Prav tam sta se zgodili dve pomembni prelomnici, ki sta zarisali njeno pot za naslednje desetletje. Najprej je srečala dirigenta Tullia Serafina, ki je v mladi pevki prepoznal redko danost. Odkril je dramatično moč velikega glasu, osupljivo združeno z gibčnostjo, sicer značilno za lahke koloraturne pevke. Druga prelomnica je bil Giovanni Battista Meneghini, precej starejši veronski industrialec. Poročila sta se 21. aprila 1949, kmalu zatem pa je mož prodal svoj posel in v celoti prevzel vlogo njenega menedžerja.

Njeno izjemnost so januarja 1949 dokončno potrdile Benetke. V eni sami sezoni je namreč pela Brünnhildo v Wagnerjevi Valkiri in Elviro v Bellinijevih Puritancih. Šlo je za vlogi s popolnoma nasprotnimi zahtevami. V znameniti milanski Scali je nato zablestela 7. decembra 1951.

Do sredine petdesetih let je doživela popolno vizualno preobrazbo. Revija Time je oktobra 1956 presenečeno poročala, da je pevka v treh letih težo znižala z okoli 90 kilogramov na zavidljivih 61. Različni viri navajajo nekoliko drugačne številke, a vsi si delijo ugotovitev, da je največ kilogramov izgubila v letih 1953 in 1954.

Način njenega hujšanja ostaja najbolj trdovratna skrivnost njenih biografij. Legenda vztrajno trdi, da je zvezdnica namenoma pogoltnila trakuljo, čeprav oprijemljivih dokazov za to ni. Strokovni članek v reviji Parasitologia iz leta 2021 je razkril, da je trakuljo skoraj gotovo dobila povsem naključno ob uživanju surovega mesa. Njena kuharica Elena Pozzan je leta 2014 povedala, da sta se okužili kar obe, saj je Callasova oboževala tatarski biftek. Pevka je sicer izgubo teže pripisovala zgolj strogi nizkokalorični prehrani.

Vendar ni šlo samo za kilograme. Začela jo je oblačiti italijanska visoka moda, s čimer je postala prva operna pevka, o kateri so mediji pisali enako navdušeno zaradi oblek kot zaradi petja. To je bilo obdobje, ko so v gledališča vstopale televizijske kamere, in ta vidik nikakor ni bil postranskega pomena.

Pred njenim prihodom je veljalo, da je najpomembnejši lep glas. Igralski vložki so bili drugotnega pomena in nastopajoče so pogosto pele obrnjene naravnost proti občinstvu. Maria Callas je vsako vlogo odigrala z močjo dramskega gledališča, ne da bi pri tem žrtvovala vokalno popolnost. Ton je mojstrsko potemnila ob trpljenju lika in ga neusmiljeno naostrila ob izbruhih besa.

Prav tako pomembno je bilo njeno oživljanje celotnega repertoarja. Opere zgodnjega 19. stoletja, ki so veljale za prazno okrasje, so v njeni presunljivi izvedbi zaživele kot resne drame. Na velike odre je vrnila Bellinijevega Pirata, Donizettijevo Ano Boleno, Cherubinijevo Medejo in Spontinijevo Vestalko, ki so danes železna stalnica svetovnih opernih hiš. Njene najslavnejše vloge so ostale Norma, Violetta v Traviati, Lucia di Lammermoor, Tosca in Medeja. Sopranistka June Anderson je pozneje izjavila, da je bila Callasova največja pevka stoletja in tako neverjetno natančna glasbenica, da bi ob poslušanju lahko neposredno zapisoval note.

Status nemogoče primadone si je prislužila v enem samem letu. Drugega januarja 1958 je v rimski operi ob odprtju sezone pela Normo. V dvorani je sedel predsednik Giovanni Gronchi, a je pevka po prvem dejanju nastop odpovedala. Zaprla se je v garderobo in sporočila, da ne more nadaljevati. Njen mož je novinarjem dejal, da je zelo bolna, medtem ko je vodstvo namigovalo na proslavljanje novega leta v nočnem klubu. Zadržali so ji honorar, poslanci so vložili predlog o prepovedi nastopanja v državnih gledališčih, pred hotelom pa so se zbrali protestniki.

Novembra istega leta je prišel udarec iz New Yorka. V Metropolitansko opero je vstopila 29. oktobra 1956 kot Norma in tam odpela 21 predstav. Ker se ni mogla dogovoriti o razporedu vlog, ji je direktor Rudolf Bing 6. novembra 1958 s telegramom odpovedal sodelovanje. Vrnila se je šele leta 1965 za dve Tosci ob Titu Gobbiju.

Callasova je bila zahtevna, a predvsem na strokovnem področju. Hotela je dovolj vaj in nastope, ki si niso nesmiselno sledili dan za dnem. Časopisi so iz vsakega prepira naredili dokaz o histerični ženski, povsem enako trmo pri dirigentih in direktorjih pa spoštljivo opisovali kot načelnost.

Podobno je s slovito tekmovalnostjo z Renato Tebaldi. Bili sta odlični, a povsem različni pevki, ki sta si delili repertoar in gledališče, mediji in oboževalci pa so iz tega naredili dva sprta tabora. Znameniti stavek, s katerim naj bi pevka svoj glas primerjala s šampanjcem, glas Tebaldijeve pa s kokakolo, je bil sporen že po nastanku. Leta 1968 sta se v zaodrju Metropolitanske opere povsem prijateljsko objeli.

Profimedia

Aristotela Onassisa je spoznala leta 1957 na zabavi ameriške kolumnistke Else Maxwell. Julija 1959 sta bila z Meneghinijem povabljena na plovbo z njegovo jahto Christina, med gosti pa je bil tudi Winston Churchill. Po tisti plovbi si zakon Meneghinijevih ni več opomogel. Novembra 1959 je pevka moža zapustila, uradno ločena pa je bila šele leta 1971.

Onassis, takrat najbogatejši grški ladjar, je bil prav tako poročen. Njuna zveza je trajala skoraj desetletje in v teh letih je pevka močno krčila število nastopov. Biografi se še danes ne morejo zediniti, ali je kariero opustila izključno zaradi njega. Nesporno ostaja le, da se je umik z odrov ujemal z najbolj intenzivnim obdobjem njunega razmerja.

Profimedia

O tem, ali je bila v tistem času noseča, si pričevanja nasprotujejo. Novinar Nicholas Gage je leta 2000 objavil trditev, da je leta 1960 rodila sina, ki je umrl nekaj ur po rojstvu. Skliceval se je na dokumente, pridobljene 20 let po pevkini smrti. Meneghini pa je po drugi strani vztrajno trdil, da otrok sploh ni mogla imeti. Končnega soglasja med biografi ni, zato to ostaja odprto vprašanje in ne dejstvo.

Dvajsetega oktobra 1968 se je Onassis na svojem otoku Skorpios poročil z Jacqueline Kennedy, vdovo umorjenega ameriškega predsednika. Callasova je za ta načrt izvedela le nekaj tednov prej. Tisto, kar je sledilo, je bolje prepustiti dejstvom. Pevka se ni javno zlomila in ni podajala izjav, ki bi jih pričakovali tabloidi. Tudi stik z Onassisom se ni pretrgal, saj več pričevanj iz njegovega kroga navaja, da sta se v Parizu še naprej redno srečevala, njegov šofer pa je trdil, da vse do konca. Onassis je umrl 15. marca 1975, ko je bil njegov razvpiti zakon z Američanko že v razsulu.

Profimedia

Prve znake vokalnih težav je bilo slišati že v poznih petdesetih letih, resni pa so postali v šestdesetih. Zakaj se je glas takšne velikosti tako zgodaj obrabil, ostaja odprto vprašanje ...

Ena razlaga poudarja obremenitev. V zgolj nekaj letih je pela vloge, ki jih pevke navadno razporedijo čez dve desetletji, in to težke dramatične ter zahtevne koloraturne hkrati. Druga teorija opozarja na tehniko. Kritik Conrad Osborne meni, da je zvezdnica svoj glas preveč prilagajala tehnologiji snemanja in ga s tem preveč stanjšala. Tretja pripisuje del krivde nagli izgubi teže, a tudi pri tem strokovnjaki govorijo o možnem soprispevku in ne o vzroku. Četrta možnost je zdravstvena. Zdravnik Mario Giacovazzo je leta 2002 za Corriere della Sera izjavil, da je pri njej leta 1975 ugotovil dermatomiozitis, avtoimunsko bolezen mišic, ki bi lahko zelo vplivala tudi na glas. 

Leta 1969 je nastopila v filmski Medeji Pierra Paola Pasolinija. Pred kamerami je igrala junakinjo, ki jo je prej pela na odru, presenetljivo pa v filmu ni zapela niti ene note. Najbolj znan operni glas na svetu je nastopil povsem nemo. V letih 1971 in 1972 je poučevala na akademiji Juilliard.

Zadnje poglavje njene kariere je bila velika koncertna turneja s tenoristom Giuseppejem Di Stefanom. Začela se je leta 1973 v Evropi in nadaljevala po Združenih državah, Južni Koreji in Japonski. Njen glas ni bil več tisto, kar je bil, in kritike so bile mešane, a dvorane so ostajale polne. Zadnjič je pred občinstvom zapela 11. novembra 1974 v japonskem Saporu.

Zadnja leta je preživela v stanovanju na pariški aveniji Georges Mandel. Poslušala je svoje stare posnetke, se srečevala z ozkim krogom ljudi in ni več nastopala. Načrti za ponovno vrnitev so ostali načrti. Umrla je 16. septembra 1977, stara 53 let. Kot uradni vzrok smrti je bil naveden srčni infarkt. Obdukcije niso opravili, kar je pozneje omogočilo najrazličnejše razlage, čeprav nobena nima podpore v dokumentih. Upepelili so jo in žaro shranili na pokopališču Père Lachaise. Nekaj časa zatem so jo ukradli in znova našli, spomladi 1979 pa so njen pepel po njenih željah raztresli nad Egejsko morje.

Razlog, da se njeni posnetki skoraj 50 let po smrti še vedno uspešno prodajajo, ni zgolj nostalgija. Kdor danes prvič posluša njeno Normo ali Traviato, brez strokovnega znanja o operi hitro spozna bistvo. Vsak odpet stavek nosi določen pomen in prav nič ni zapeto zgolj zato, ker bi zvenelo lepo.

Njena zapuščina je trojna. Repertoar, ki ga je obudila iz pozabe, je danes del vsakdanjika opernih hiš. Njen način ravnanja z vlogo je postal zlato merilo za celotne generacije. Tretji del pa je njena javna podoba, s katero je iz operne zvezde postala osebnost sodobnega tipa, kar je leta 2024 v igranem filmu upodobila tudi Angelina Jolie.

Največja nevarnost tiči v tem, da bleščeča legenda na koncu zasenči umetnico. Maria Callas je bila resnična oseba s trdim delovnim življenjem, ki je trajalo približno 20 let. Prav to ustvarjalno delo je edini pravi razlog, da o njej navdušeno govorimo še danes. Vse drugo, vključno z Onassisom, je bila le stranska zgodba.