IMDB

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Da bi domače zgodbe zaživele na velikem platnu, je bilo treba vzpostaviti produkcijo, usposobiti ljudi in se marsičesa šele naučiti. Eden odločilnih korakov je bila Slavica Vjekoslava Afrića iz leta 1947: ljubezenska in vojna zgodba, ki je občinstvu ponudila prepoznavne obraze, jezik in še boleče bližnjo preteklost. Danes jo najdemo med filmskimi klasiki na MOVE TV. 

Oznaka »prvi jugoslovanski film« je zanjo preohlapna. Filmski poskusi in igrani filmi so na tem prostoru obstajali že pred vojno, leta 1946 pa je tu nastal tudi sovjetski film z jugoslovanskim sodelovanjem U planinama Jugoslavije. Slavica je prvi povojni jugoslovanski igrani celovečerec v takrat domači produkciji. Razlika ni malenkost: njen pomen je v začetku nove, organizirane kinematografije, ne v izbrisu vsega, kar ji je predhodilo.

Film je nastal pri beograjskem Avala filmu, ustanovljenem leta 1946. Afrić je napisal scenarij in prevzel režijo, za fotografijo je skrbel Žorž Skrigin, glasbo pa je ustvaril Silvije Bombardelli. Režiser je prihajal iz gledališča in partizanskega kulturnega življenja; filmske izkušnje je pridobival tudi kot pomočnik režiserja pri filmu U planinama Jugoslavije. Njegova nova zgodba je gledalce odpeljala v Dalmacijo.

Ljubezen sredi razdeljenega sveta

Move TV

Slavica, ki jo igra Irena Kolesar, in mladi ribič Marin, ki ga igra Marijan Lovrić, se zaljubita v okolju, v katerem o človekovih možnostih veliko odloča njegov družbeni položaj. Revščina, razredne razlike in odpor okolice njuni zvezi stojijo na poti že pred vojno. Potem zasebne stiske prekrije veliko večja nevarnost: italijanska okupacija.

Skupaj z zadružniki skrijeta nov ribiški čoln, da ne bi padel v roke okupatorjem in bi ga lahko predala partizanom. Italijanske oblasti ju zajamejo, partizani pa osvobodijo; tudi sama se pridružita odporu. Slavica pozneje umre v spopadu na morju, plovilo pa dobi njeno ime. Ljubezenska zgodba se tako prelije v zgodbo skupnosti, ki izgubo posameznice spremeni v simbol nadaljevanja boja.

Čoln zato ni le rekvizit. Povezuje delo ribičev, njihov upor in filmsko pripoved o zametkih partizanske mornarice. Tudi Slavica ni zgolj dekle, ki čaka, da bo njen junak opravil z vojno. Dejavna je v družbenem dogajanju že pred okupacijo. Njena odločnost je eden od razlogov, da lik ostaja zanimiv tudi zunaj časa, ki ga je ustvaril.

Dvajsetletnica z vojno izkušnjo

Igralka Irena Kolesar je bila takrat mlada, a je doživela že marsikaj. Rodila se je 22. novembra 1925 v Slavonskem Brodu, pred igralsko potjo pa se je učila frizerskega poklica. Poleti 1943 se je kot sedemnajstletnica pridružila partizanom. Tam so opazili njen igralski dar in pot jo je vodila v partizanske gledališke skupine. Ko je upodobila Slavico, je torej poznala svet, o katerem je film pripovedoval.

Ob snemanju poleti 1946 je bila stara 20 let, ob izidu filma 21. Po vojni je že igrala v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču. Po poročanju filmskega kritika Nenada Polimca je vlogo dobila po poskusnih snemanjih. Zanimiva podrobnost za film, ki ga danes povezujemo predvsem z njenim obrazom: v uvodnih napisih je bila navedena šele za Dubravkom Dujšinom in Carko Jovanović, igralcema njenih staršev.

Slavica jo je izstrelila med najbolj prepoznavne obraze nove kinematografije. Hrvatski biografski leksikon ji pripisuje status prve hrvaške in jugoslovanske filmske zvezde. Toda njena pot ni postala neprekinjena vrsta glavnih filmskih vlog. Nastopila je še v filmih Plavi 9 in Kameni horizonti, največ svojega igralskega življenja pa namenila gledališču. Leta 1953 je odšla v Jugoslovansko dramsko gledališče v Beogradu, a filmsko ime Slavica jo je med občinstvom spremljalo še desetletja.

Kamera, morje in zlomljeno rebro

Zunanje prizore so snemali v drugi polovici leta 1946 v Splitu in okolici, ateljejsko delo in sinhronizacija zvoka pa sta se nadaljevala v začetku leta 1947 v Beogradu. Tako se je snemanja spominjala Kolesarjeva. Filmskih delavcev z ustreznim znanjem je v novi industriji primanjkovalo, leta 1947 so zato nastajale tudi filmske šole. Slavica je bila hkrati film in praktično učenje poklica.

Afrićev pozneje objavljeni spomin prvi snemalni dan postavlja v Stobreč pri Splitu. Skrigin je uporabljal majhno kamero za filmske obzornike s stometrskim kolutom; ko je zmanjkalo traku v kameri, je moral pomočnik po novega. Med statisti so bili nekdanji partizani, ki jim ravnanje z orožjem ni bilo tuje. Prizori, ki so jih zdaj igrali, so bili še nedavno del njihovega resničnega življenja in zato še bolj boleči.

Režiserjeva največja težava tistega dne pa ni nastala pred kamero. Po snemanju je med hitenjem proti plaži padel in si zlomil rebro. Po lastnem pripovedovanju je nadaljnje snemanje prestal s pomočjo palice. Za poznejšo filmsko legendo se tako skriva tudi precej manj slovesna podoba: ekipa ob morju in režiser, ki mora kljub bolečinam dokončati delo.

Prava povojna uspešnica

Move TV

Občinstvo je film množično sprejelo. Časnik Književne novine je leta 1955 poročal o nekaj manj kot dveh milijonih gledalcev. Poznejše ocene niso povsem enotne, vendar o izjemnem odmevu ni dvoma. Za ljudi, ki so vojno pravkar preživeli, so imeli domači glasovi in znane izkušnje na platnu vrednost, ki je sama tehnična dovršenost ne more pojasniti.

Kritiki so že tedaj opozarjali na naivnost zgodbe in okornost izvedbe. Film ima jasno politično nalogo: partizanski boj povezuje z nastankom nove družbene ureditve, like in nasprotja pa pogosto poenostavlja. Današnji pogled lahko prepozna te omejitve in hkrati razume, zakaj je bil pomemben. Z vojno pripovedjo, žrtvovanjem in kolektivnim junakom je napovedal teme, ki jih bo poznejši partizanski film razvijal mnogo širše.

Skoraj 80 let pozneje Slavica zato ponuja dvojni ogled: zgodbo o ljubezni in odporu ter srečanje s trenutkom, ko se je nova filmska industrija šele postavljala na noge. Med filmskimi klasikami na MOVE TV si lahko ogledamo tudi ta začetek – z njegovo energijo, ambicijami in nepopolnostmi vred. Vsekakor je to tudi skok nazaj, v zgodovino filma. 

To so klasike, ki jih drugje težko najdete

MOVE TV stavi tudi na filme, ki jih običajne pretočne platforme pogosto spregledajo. Jugoslovanske klasike, kultni naslovi in filmi z zgodovinsko vrednostjo so prav zato dober razlog, da pobrskate po ponudbi. Slavica je eden tistih naslovov, ki jih danes ne gledamo le zaradi zgodbe, ampak tudi zato, ker predstavljajo pomemben del filmske zgodovine.