Uroš in Tjaša: Življenje je treba živeti, ne le preživeti
Na odru sta Uroš in Tjaša nasmejana, zaljubljena in usklajena, njune pesmi pa poslušalce prepričujejo, da je življenje treba živeti s polnimi pljuči.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda za podobo enega najbolj priljubljenih glasbenih parov pri nas se skriva precej manj bleščeča resničnost: neprespane noči ob dveh majhnih hčerkah, vikendi brez družine, veliki finančni vložki, naporni sestanki in trenutki, ko je zaradi stresa težko ostati ne le konstruktiven, ampak celo prijazen.
Zdaj sta pred največjim preizkusom svoje desetletne skupne poti. Na njunem prvem samostojnem koncertu v Hali Tivoli bo pod odrom več ljudi kot kadarkoli do zdaj samo zaradi njiju in njune glasbe, pri projektu pa že pred dnevom D sodeluje najmanj 30 ljudi. Ob tem sta ustvarila še pesem Da bi znali ž'vet življenje, v kateri so združeni glasovi več tisoč obiskovalcev njunih koncertov – in ki ju v tem napetem obdobju tudi sama opominja, naj med nenehnim lovljenjem obveznosti ne pozabita živeti.
V iskrenem pogovoru sta spregovorila o sivih laseh, ki jima jih povzroča Tivoli, o ceni uspeha, pritisku popolne javne podobe in očitkih, da sta »pocukrana«. Razkrila sta tudi, zakaj se Tjaša vse težje odpravi med ljudi, kako njun zakon prenaša življenje med plenicami, vajami in sestanki ter kaj sta si obljubila za trenutek, ko ju bo na odru preplavil največji uspeh kariere.
Hala Tivoli bo vajin največji samostojni koncert. Takšen koncert ni samo umetniški, ampak tudi velik finančni in organizacijski zalogaj. Vama je priprava na ta velik spektakel naredila kakšen siv las?
Uf, pa ne enega. To je najin največji koncertni projekt do zdaj. Bila sva že del večjih produkcij, a nikoli nisva bila nosilca. Nikoli ni bilo še toliko ljudi pod odrom samo zaradi naju in najine glasbe. Hkrati je to projekt, za katerega trenutno aktivno dela vsaj 30 ljudi, pa sploh še ni dan D. Imava ideje in obdala sva se z dobro ekipo. Ostala je zadnja tretjina vstopnic in res upava, da bomo Halo Tivoli napolnili do zadnjega kotička.
Napovedala sta tudi, da bo na koncertu nekaj gostov. Nam koga lahko že razkrijete in po kakšnem ključu sta izbirala goste?
Res je, na odru se nama bodo pridružili tudi gostje. Prepletajo se z najinim desetletjem ustvarjanja, ampak niso očitna izbira, zato sva prepričana, da bomo občinstvo prijetno šokirali. Tudi sama nisva mogla verjeti, da nama je dejansko uspelo in da bova stala na odru skupaj s temi izvajalci.
Na pesem Da bi znali ž'vet življenje so ljudje čakali tri mesece dlje, ker ste spremenili aranžma. Kaj v prvi različici ni delovalo in kdo je bil tisti, ki je imel pogum ustaviti že skoraj končan projekt?
Ah, trenutno smo vsi vpleteni. Tako midva kot tudi Jean Markič – ki je vodja najinega benda, klaviaturist in tudi producent najinih pesmi – imamo vsi majhne otroke, poletje polno nastopov, hkrati se skupaj aktivno pripravljamo na Halo Tivoli. Treba je bilo prilagoditi aranžmaje za tako veliko zasedbo. To pa pomeni, da dnevu prehitro zmanjka ur. Ko se končno lotiš, pa te odpelje nekam drugam. Raziščemo to smer in ugotovimo, da je na koncu prva ideja vseeno najboljša, zato se vrneš nazaj. Stvari potekajo v konsenzu, tako da ne potrebujemo poguma, da stvari skomuniciramo. (smeh)
Vajina pesem vsebuje glasove tri tisoč ljudi. Komu je padla na misel ta ideja?
Midva pogosto skupaj razvijava ideje. Začetna ideja je v resnici lahko zatrta v kali. Ti pa zasadi misel v možgane in čez čas pride trenutek, ko se vse poklopi in stvari idejno delujejo. Potem pa na sestanek povabiva še tehnično ekipo in takrat kreativa spozna realnost. Potem spet tuhtamo, kaj lahko z razpoložljivimi sredstvi izvedemo. Imava srečo, da se v naši ekipi vseeno išče rešitve in možne načine, kako nam lahko uspe, namesto izgovorov, zakaj se nečesa ne da.
Je bilo za vaju, ki imata rada stvari dobro premišljene in izdelane, težko del ustvarjalnega nadzora prepustiti množici in sprejeti tudi njeno nepopolnost?
Ne, sploh ne. Zavedala sva se, da ljudem ne moreva naložiti prevelikega bremena in da morava zato izbrati pesem z lahkotnejšim odpevom. Nisva želela, da bi bilo občinstvo v stresu, ker si ne bi moglo zapomniti melodije, ali da bi jim koncentracija padla, ker bi prevelik del koncerta posvetili snemanju. Vseeno so prišli uživat, ne pa delat. Množica ponese in vedela sva, da bo zvenelo dobro. Bolj naju je skrbelo, ali bomo lahko ta zvok ujeli in ga potem uporabili v posnetku. A je tudi to uspelo in komaj čakava, da ljudem lahko pokaževa končni izdelek.
Pojeta, da je treba življenje živeti, ne samo preživeti. Sta kdaj sama pri sebi ugotovila, da pravzaprav samo še preživljata iz dneva v dan?
Da, se zgodi. Zanimivo je, da medtem ko rutina v bistvu pomaga družinici lažje funkcionirati, se spontanost vse bolj pomika v ozadje in izgublja samozavest. Je pa tudi res, da si zelo težko spontan, če si kronično utrujen, ker se otroci zbujajo ponoči in ob (zadnje čase) res nehumanih jutranjih urah tudi vstajajo. In potem ti je včasih pač cilj samo preživeti dan in biti čim manj zoprn sebi in okolici. Tudi to je včasih okej. Vsi smo ljudje.
Tjaša je v enem od prejšnjih intervjujev dejala, da nobena Uroševa pesem ne gre naprej brez njenega »blagoslova«. Katera njegova pesem je nazadnje padla na tem preizkusu in kako osebno Uroš doživi takšno »zavrnitev«?
Zavrnjenih za zdaj (še) ne poznate ravno iz razloga zavrnitve. Ne bom lagal, ni lahko slišati, da nekaj časa ustvarjaš in si potem ves navdušen, pa ti nekdo pove, da ni v redu iz kateregakoli razloga. Vedno malo zaskeli. Zgodi se tudi, da pesem ob prvi predstavitvi Tjaši ni všeč, potem pa mine nekaj let, mogoče spremenim aranžma ali najdem boljši način, da si Tjaša lažje predstavlja, kakšna bo stvar na koncu, in se potem ravno tako zgodi, da ji je pesem všeč. Tako je bilo s pesmima Naj ti bo lepo in recimo Letela. Kot avtor moraš v več segmentih dobiti trdo kožo, da lahko dolgo opravljaš to delo. Ampak ponavadi svojih poklicev ne opravljamo zato, ker so lahki, ampak ker čutimo strast do tega dela.
Vajino pravilo je, da se morata z vsako pomembno odločitvijo strinjati oba. Kaj pa se zgodi, ko eden reče odločen ne priložnosti, za katero je drugi prepričan, da je ključnega pomena?
Odvisno od posameznikove »kampanje«, ki jo pripraviva za pogovor, ko se o nečem ne strinjava.(smeh) Pomembno je dobro raziskati argumente tistega, ki se ne strinja, ker včasih v ozadju stojijo nepremostljive stvari, zaradi katerih bi se – če bi odločitev vseeno sprejela – počutil zares neprijetno. In tega si ne želiva. Če pa je zadaj neki predsodek, ki ga je z dobrimi argumenti mogoče odpraviti, smo zmagali.
Javnost vaju vidi kot izjemno pozitivna, romantična in usklajena, nekateri pa vama očitajo celo pretirano »pocukranost«. Vaju takšne pripombe prizadenejo?
To se mi zdi zanimivo, ker si midva v javnosti ali na koncertih izkazujeva bistveno manj ljubezni, kot si jo denimo gledalci med občinstvom. Izvor teh pripomb pa leži v (pre)velikem deležu ljudi, ki so čustveno precej zadržani. Najbrž so svoje starše zelo redko ali pa jih nikoli niso videli, da bi se objemali, šalili, poljubili, se opravičili ali se pogovarjali ter da bi jim bilo ob nekom, ki to kaže, prijetno. Ker ne vedo, kako naj se spopadejo s temi čustvi, saj jih nihče ni naučil čustvene regulacije, je lažje nekaj a priori zavračati, še lažje pa je biti nesramen do neznancev na internetu.
Katera manj lepa, bolj grenka resnica o vajinem življenju bi najbolj presenetila ljudi, ki poznajo samo vajino javno podobo?
Da se čedalje težje, sploh Tjaša, odpraviva v javnost, ker na sebi čutiva težo oči drugih ljudi. Tjaša se je iz nekoč zelo družabne osebe spremenila v pravo zapečkarico.
Ob dveh majhnih hčerkah, pripravah na album in koncert v Tivoliju gotovo obstaja tudi ogromno nevidnega dela. Kdo trenutno nosi večji del tega bremena?
Midva. No, najin zakon ga nosi. Včasih je težko ostati konstruktiven. Pa kaj konstruktiven – vsaj prijazen. Pomagava si, da ne bi vsega vzela tako zelo osebno, del te komunikacije pripisujeva stresu, ki je povezan s takšnim projektom, in se na to tudi opozarjava. Težava nastane predvsem takrat, ko imava oba hkrati težave s tem. Saj bo. Zdaj smo v ciljni ravnini in logično je, da bo tega v tem obdobju več. Potem si bomo zagotovo privoščili družinski oddih.
Kdaj sta bila nazadnje drug z drugim samo Tjaša in Uroš, in ne mama in oče, ne sodelavca, ne glasbeni duet? Kaj naredita, ko začutita, da se je partnerski odnos izgubil med plenicami, sestanki in vajami? Kaj si privoščita?
Trenutno smo v najtežjem obdobju, ko je napeto tako na delovnem področju kot tudi doma, kjer je zahtevno z dvema majhnima otrokoma. Gasiva požare, ko eden od naju pregoreva, greva na samostojni oddih, poskušava čim bolj izkoristiti tudi delovne sobote, ko imava poroke, vmesni čas brez otrok pa izkoristiva za pogovor ter dobro kosilo ali večerjo. Po Hali Tivoli pa si zagotovo privoščiva odklop od vsega.
Deset let sta gradila zgodbo, ki bo vrhunec doživela v Tivoliju. Čemu sta se morala zaradi njega odpovedati in česa v naslednjih desetih letih nista več pripravljena žrtvovati niti za največje sanje?
Brez vloženega truda ni ničesar. To je jasno vsem. Hkrati pa se trudiva najti ravnotežje med iskrenim govorom o realnosti in »hvaljenjem«. Seveda sva neizmerno ponosna na najino pot in na vse, kar sva v desetih letih ustvarila sama, in o tem z največjim veseljem govoriva. Hkrati pa se moramo zavedati, da so dosežki velikokrat le vrh ledene gore, pod katero se skriva ogromno odrekanja in dela. Sploh ne štejeva, koliko vikendov nisva preživela z družino, ampak sva pela na porokah. Sploh ne štejeva, koliko denarja sva vložila v videospote, produkcijo pesmi, učenje petja, instrumente in prostor, v katerem lahko ustvarjava. In vse to počneva z okoli 30 odstotki spanca, ki bi ga za takšno funkcioniranje potrebovala. Prav zato je pomemben tudi ta realni pogled, saj ljudje velikokrat mislijo, da med tednom leživa, za konec tedna greva na dve poroki in koncert, potem pa še malo uživat na Bali. Ravno ta koncert, ki je tako obsežen na vseh področjih, nama je pokazal, da morava kot prava milenijca spustiti ta »overachiever mindset« in se sprijazniti, da ni treba vedno izgoreti, da bi se dokazala sama sebi.
Obljubila sva si, da se bova tudi takrat, ko bova stala na odru Tivolija, ko naju bo preplavil vrhunec dopamina in si bova spet želela še več, ustavila in se spomnila, da ni treba vedno stremeti k naslednjemu velikemu cilju. Ko bodo otroci nekoliko večji in bova midva spet pripravljena, pa pride na vrsto kakšen nov, večji podvig.
E-novice · Estrada
