O družinski preteklosti imajo včasih precej različne spomine
Očetovih vampov ne bo na družinskem jedilniku.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Iztok Valič in njegova sinova Vid ter Domen so v predstavi Dediščina prvič združili moči, pri tem pa niso obujali zgolj lepih družinskih spominov. Odkrito so spregovorili tudi o času, ko je bil Iztok zaradi gledališkega dela veliko zdoma, in ločitvi, ki je spremenila njihovo družinsko življenje. Zanimivo je, da se sinova tega obdobja ne spominjata kot izgube očeta. Vid celo pravi, da sta ga po ločitvi videla več, saj je takrat začel delati v Ljubljani in se mu ni bilo več treba vsak dan voziti v Celje. Domen pa poudarja, da je bil oče, čeprav sta bila skupaj manj dni v tednu, takrat, ko sta bila pri njem, povsem prisoten. Danes, ko je Vid že sam oče, Domen pa se pripravlja na rojstvo prvega otroka, na družinske odnose gledajo tudi z druge strani. Ob tem jim seveda ne zmanjka značilnega humorja, s katerim znajo omiliti še tako resne teme.
Naslov vaše prve skupne predstave je Dediščina. Vid in Domen, kaj je največja stvar, ki sta jo podedovala po očetu?
Domen: Še ničesar nisva podedovala, ker je še vedno živ, kakor vidite. (smeh) Tudi tukaj mora biti neki red – najprej poročilo zdravnika, potem šele zapuščinska razprava.
Vid: Največja stvar, ki sem jo podedoval, je moj nos. Hvala, oči, za to. (smeh) Če pa se zresnim, kar mi je precej težko … Me že malo boli, zdaj ko sem se … Ampak največja stvar, ki sem jo podedoval po očetu, je zagotovo igralski gen, ki mi ne da miru in me sili na oder, obenem pa mi pomaga, da me ljudje ne naženejo z odra.
Iztok, kaj pa pri sinovih prepoznate in si mislite: 'Ojoj, tole sta pa dobila po meni'?
Iztok: Včasih, kadar kakšno stvar po nepotrebnem zakomplicirata in se razjezita sama nad sabo, ko jima kaj ne gre, a vseeno obrneta na šalo. Seveda na svoj račun.
O skupni predstavi ste govorili že leta. Zakaj ste potrebovali toliko časa za uresničitev?
Domen: Vse zahteva svoj čas, najbrž zato, da lahko vmes na stvar že pozabiš. Potem se spomniš, da si že pred dvema letoma hotel nekaj narediti, in se šele takrat brcneš v rit ter stvar izpelješ do konca.
Iztok: Narediti skupaj predstavo ni kar tako. Hočem reči, da moraš zbrati pogum in voljo, da se dela lotiš. Vržeš se v vodo in plavaš. In ko se začnejo rojevati ideje, je to znak, da se stvar razvija – in posledično pogum ter veselje do skupnega dela.
Vid: Ker smo leni … Mislim, jaz sem. Oči in Domen sta bolj pridna od mene. Pa zato, ker ni bil še pravi čas, zdaj pa je. Treba je počakati na pravi trenutek. Vsaj jaz tako mislim.
Ste se med ustvarjanjem Dediščine tudi skregali? Kdo od vas najtežje prizna, da nima prav?
Domen: Ustvarjalni proces je strastna zadeva, pri kateri morata obstajati ustvarjalni zanos in kresanje idej ter pogledov. Če pa sta ustvarjalca še v sorodu, se to včasih dogaja z nekoliko manj bontona in manj socialnimi filtri, saj soustvarjaš z nekom, ki ti je zelo blizu.
Vid: Skregali? Ah, kje pa. Mogoče maksimalno sprli, ampak skregali se nismo. Nikomur od nas ni bilo treba priznati, da ni imel prav, ker smo imeli vsi ves čas prav. Tako je veliko lažje.
Iztok: Normalno je, da so se iskrice kresale. Vsi trije imamo močan ego, kar je prav in koristno za naš poklic ter naše delo. Kot oče sem poskušal biti karseda uvideven in prijazen tudi, če mi kaj ni bilo všeč. Včasih mi je to uspelo, včasih ne. Odvisno od delovnega zanosa in temperature na vaji, ko je vsak hotel predstaviti idejo, ki jo je v procesu dela dobil. Bolj se je delo pri predstavi bližalo h koncu, bolj smo bili samo kolegi, sodelavci kot pa člani družine.
Ko ste brskali po družinskih spominih, ste ugotovili, da se celo istega dogodka iz lunaparka spominjate vsak drugače. Se vam pogosto zgodi, da imate o družinski zgodovini več različnih resnic?
Domen: Pogosto se vsak spominja drugega drobca resnice.
Iztok: Mislim, da je to lastno vsem ljudem: vsak ima svojo zgodbo in svojo resnico.
Vid: Vsak človek ima svojo verzijo spomina na dogodke in skoraj vedno vsaj malo odstopajo od drugih ljudi. Zato pa se je tako nujno treba čim več družiti z družino in svojimi prijatelji, da si te spomine lahko izmenjuješ, primerjaš ter se predvsem zabavaš ob njihovem obujanju.
Iztok, ko sta bila Vid in Domen majhna, ste zaradi gledališkega dela veliko delali zunaj Ljubljane. Vas je kdaj pekla vest, koliko njunega otroštva ste zaradi poklica zamudili?
Iztok: Leto po rojstvu Vida sem bil že član SLG Celje. In takrat nas je bilo v celjskem ansamblu veliko vozačev, ki smo se dnevno vozili iz Ljubljane. Zato sem izkoristil vsak prosti dan, da sem bil z njima. Seveda je bil takšen način življenja naporen, tako zame kot za fanta. Toda to spada k našemu poklicu in delu. Še danes se veliko igralcev vozi sem ter tja po Sloveniji in to njihove družine sprejmejo ali ne.
Vid in Domen, kako sta vidva doživljala to, da očeta zaradi dela pogosto ni bilo doma? Sta ga pogrešala ali je bilo to za vaju preprosto normalno družinsko življenje?
Domen: Takrat je bila to edina realnost, ki sva jo poznala. Potem ko je začel delati v ljubljanskih Španskih borcih, je bila to spet nova realnost. Kot otroku se ti tako ali tako zdi, da vsi živijo točno tako kot tvoja družina.
Vid: Saj ni bil zares toliko odsoten, kot bi si človek mislil. Kakršenkoli manjko smo hitro nadomestili z intenzivnim druženjem na morju, na smučanju ali pa preprosto z izletom na dedijev oziroma zdaj očetov vikend.
Vajina starša sta se pozneje ločila. Kako je ločitev spremenila vajin odnos z očetom?
Domen: Verjetno smo vsi trije začeli spoznavati drugačno družinsko dinamiko. Vsi trije smo se znašli v odnosu, v katerem smo se morali veliko naučiti in se prilagoditi okoliščinam. Po eni strani je bil oče med tednom manj prisoten, po drugi pa stoodstotno prisoten, kadar sva bila pri njem.
Vid: V bistvu sva ga veliko več videla, ker je po ločitvi prišel delat v Ljubljano. Zato smo lahko hitro nadoknadili njegovo odsotnost iz časov, ko se je moral še voziti v Celje in nazaj. Takrat namreč do Celja še ni bilo avtoceste in si potreboval skoraj dvakrat več časa, kot ga potrebuješ zdaj. Pardon, kot si ga potreboval lani. Zdaj zaradi del na štajerski avtocesti spet lahko potuješ do Celja tako dolgo kot takrat, ko še ni bilo avtoceste ... Skoraj.
Iztok, kaj je bilo za vas ob ločitvi najtežje – tudi v odnosu do sinov?
Iztok: Vsaka ločitev je takšna, kakršna je. Vsaka ljubezen se enkrat začne in enkrat konča. Le ljubezen do svojih otrok je vredna tega, da zanjo narediš vse, kar zmoreš. Upam, da delam prav. In če delam prav, se to na dolgi rok vedno obrestuje.
Igralstvo je v vaši družini skoraj družinski poklic. Domen in Vid, sta zaradi priimka Valič dobila več odprtih vrat ali predvsem več potrebe po dokazovanju?
Vid: Nič od tega. Vse, kar sem ustvaril, sem ustvaril brez uporabe zvez. Edino, kar mi je zaradi mojega priimka prav prišlo v življenju, je bilo to, da sem imel neomejen dostop do gledaliških predstav in zaodrja, kjer sem kot otrok lahko »firbcal« ter občudoval vse, kar se je tam dogajalo. In seveda to, da sta mi oče in dedek dajala vzor, kako se mora igralec obnašati na odru in v zaodrju ... tudi življenja.
Domen: Nikoli nisem čutil nobenega pritiska zaradi priimka, ne doma ne s strani profesorjev ali občinstva. Profesorji na AGRFT so me kdaj hoteli zbadati s priimkom in me preizkušali, ali bom užaljen, ampak meni je bilo to nepomembno. Samo zato, ker sta dedek in oče igrala, nisem bil nikoli nič bolj ali nič manj samozavesten.
Domen, na začetku kariere vas je motilo, ko so vas zamenjevali z Vidom ali govorili, da greste po njegovih stopinjah. Je bilo med vama kdaj tudi profesionalno ljubosumje ali rivalstvo?
Domen: Eh, kje pa. Nikoli si nisva bila rivala in si tudi ne bova. Mene je na začetku, pred kakimi 10 leti, še motila ta površnost ljudi, ki ne znajo ločiti med stand up komikom in igralcem, med imeni Vid in Domen. Zdaj pa mi je to že tako star štos, da samo zavijem z očmi. Ravno zadnjič so me neki komiki spet zafrkavali nekaj glede tega, da je Vid bolj slaven itd. Pa sem se samo prijel za glavo. Mislil sem si: 'Dragi moji, komiki ste, ne morete govoriti 10 let starega štosa, no. Ne zaradi mene, ampak zaradi lastne delovne higiene ne.' So se hitro nehali režati.
Vid, danes imate štiriletno hčerko. Ste šele z njenim rojstvom začeli na kakšno očetovo odločitev ali napako gledati drugače?
Vid: Seveda. Ko dobiš otroka, šele vidiš, kaj vse to potegne za sabo. Kako se ti spremeni odnos do življenja in predvsem čas zase. Zdaj šele razumem, zakaj se je oče kdaj razburil zaradi nečesa, kar je bilo takrat meni kot otroku nekaj čisto brezveznega.
Iztok, ste kot dedek mehkejši, kot ste bili kot oče? Se vam kdaj zgodi, da Vid protestira: »Meni pa tega nisi dovolil«?
Iztok: Dedki in babice so za razvajanje. Tako pravijo. In bo najbrž držalo.
Domen, vi boste zelo kmalu prvič postali oče. Ali tik pred rojstvom otroka na svojega očeta že gledate drugače kot še pred enim letom?
Domen: Ne, nanj ne gledam nič drugače. A se bo to spet spremenilo ali kako? A se lahko že neha? Ne da se mi več svojih staršev gledati vsakič drugače. Komaj se navadim na eno podobo, že se spremeni v nekaj drugega. Dosti, dovolj imam.
Vid in Iztok, kateri očetovski nasvet sta ali še bosta dala Domnu – in česa mu namenoma ne bosta povedala, ker mora to doživeti sam?
Vid: Jaz mu predvsem svetujem, da naj se pripravi psihično in fizično na obdobje dojenčka. Obenem pa vem, da se ne moreš zares pripraviti na to, ker je to obdobje bomba ljubezni, neprespanosti in skrbi, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. Skratka, moj nasvet je: pripni se na najbolj noro izkušnjo svojega življenja in poskušaj čim več uživati, ker bo prehitro minilo.
Iztok: Dajanje nasvetov – vemo, kako je s tem. Pogovor je veliko bolj hvaležen.
Kaj se pri Valičevih prenaša iz generacije v generacijo – in kaj bi si želeli, da se pri vaši generaciji konča?
Domen: Želja po ustvarjanju zgodb se gotovo prenaša. Prav zanima me, ali in kdaj se bo to končalo. Saj ni nujno, da se to konča z igralstvom. Tudi če bo moj otrok IT-jevec, bo še vedno govoril dobre zgodbe svojim kolegom.
Vid: Kolikor sem opazil, se poleg igralskega gena prenašajo predvsem ljubezen, empatija, humor, bonton, odgovornost do sebe, svojega dela in ljudi, ki jih imaš rad … ter ljubezen do lubenice. Edina stvar, ki je ne bom prenesel na hčerko, je kuhanje vampov. Nikoli ne bom pozabil smradu, ki se je širil iz očetove kuhinje, ko je pripravljal vampe za večerjo, in njegovega prigovarjanja, naj jih tudi midva jeva. Nočem, da bi moja hčerka kdaj doživela to grozoto.
Kaj bi vsak od vas izbral za svojo dediščino?
Domen: Ena kila zlata, naloženega leta 1994, bo dovolj, hvala.
Iztok: Jaz bom zapustil svojo zgodbo, ki je polna ali kaj pametnega ali kaj neumnega. Nekaj resnega in veliko smešnega.
Vid: Jaz si želim očetove plavutke in masko, da me bodo vedno spominjale na čas, ki smo ga preživeli skupaj na morju. No, pa njegov avto, da ga lahko prodam in si kupim boljšega. (smeh)
E-novice · Estrada
