Prekletstvo za kamero: filmi, pri katerih groza ni ostala na platnu
Požari na prizoriščih, udari strel v letala, tragične smrti igralcev, prava človeška okostja in nesreče, ki so nenavadno spominjale na prizore iz filma.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekatere hollywoodske produkcije že desetletja spremljajo zgodbe o domnevnih prekletstvih. Za skoraj vse dogodke obstajajo povsem razumske razlage, toda prav neverjetno kopičenje tragedij je poskrbelo, da so legende preživele do danes.
Noč čarovnic je pravi čas za zgodbe, ob katerih človeka nekoliko zmrazi. Hollywood jih ima na pretek, še posebej zanimive so tiste, pri katerih se nenavadne stvari niso dogajale le pred kamero, ampak tudi za njo.
V filmski zgodovini obstaja nekaj produkcij, ki jih že desetletja spremlja oznaka »preklete«. V resnici ni nobenega dokaza, da bi bilo pri njih na delu karkoli nadnaravnega. Nesreče so imele tehnične vzroke, smrti zdravstvene ali kriminalne razlage, številne podrobnosti pa so se z leti tudi olepšale in spremenile v hollywoodsko folkloro.
Kljub temu so nekatere zgodbe tako nenavadne, da so postale skoraj neločljiv del slovesa filmov.
Izganjalec hudiča: požar in soba, ki je ostala skoraj nedotaknjena
Že snemanje Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1973), ene najbolj slavnih grozljivk vseh časov, je spremljala vrsta zapletov.
Med produkcijo je zagorela kulisa hiše družine MacNeil in ogenj je povzročil precejšnjo škodo. Posebno pozornost je pozneje pritegnilo dejstvo, da je bila soba, v kateri je v filmu prebivala obsedena Regan, med manj poškodovanimi deli prizorišča. Razlaga naj bi bila precej manj skrivnostna, kot se sliši: prostor so zaradi snemanja prizorov umetno močno hladili, kar je lahko vplivalo tudi na širjenje požara. Toda zgodba je bila za hollywoodske pripovedovalce skoraj predobra, da bi jo pozabili.
Med nastajanjem filma sta umrla tudi igralca Jack MacGowran in Vasiliki Maliaros, katerih lika umreta tudi v filmu. Režiser William Friedkin je zaradi neprijetnega vzdušja in številnih težav med snemanjem prosil duhovnika, naj obišče prizorišče. Vse to je pomagalo ustvariti mit o filmu, ki naj bi ga spremljalo prekletstvo.
Resničnost je bila najverjetneje precej bolj običajna, toda legenda je postala odličen spremljevalec filma, ki je že sam po sebi šokiral občinstvo.
Znamenje: strele, tragedije in znamenita številka 666
Še bogatejša zgodba o domnevnem prekletstvu spremlja Znamenje (The Omen, 1976), film o dečku Damienu, za katerega se izkaže, da je Antikrist.
Glavni igralec Gregory Peck je le nekaj mesecev pred začetkom snemanja izgubil sina Jonathana, nato je v letalo, s katerim je potoval v London, udarila strela. Podoben dogodek naj bi doživel scenarist David Seltzer, o udaru strele v letalo je pozneje govoril tudi producent Mace Neufeld.
Sami po sebi ti dogodki seveda niso nič nadnaravnega – letala strele zadenejo precej pogosteje, kot si predstavljamo –, toda v povezavi s filmom o Antikristu so se hitro znašli med najbolj priljubljenimi zgodbami iz zakulisja.
Precej bolj tragična je bila nesreča mojstra posebnih učinkov Johna Richardsona. Leta 1976 je na Nizozemskem doživel prometno nesrečo, v kateri je umrla njegova sopotnica Liz Moore. Okoliščine so zaradi hudih poškodb začele spominjati na znameniti prizor obglavljenja, pri katerem je Richardson sodeloval pri filmu.
Pozneje se je razširila še zgodba, da naj bi ob nesreči zagledal cestno oznako 66,6 kilometra. Ta podrobnost je bila pozneje večkrat postavljena pod vprašaj, vendar je bilo za legendo že prepozno. Znamenje je dobilo svoje »prekletstvo«.
Rosemaryjin otrok: tragedije po filmu
Roman Polanski je leta 1968 posnel film Rosemaryjin otrok (Rosemary's Baby), danes eno ključnih del psihološke grozljivke. Film pripoveduje o nosečnici, ki postopoma ugotavlja, da imajo ljudje okoli nje z njenim še nerojenim otrokom srhljive načrte.
Po izidu se je ljudem, povezanim s filmom, zgodilo več nesreč. Producent William Castle je prejemal neprijetna pisma in pozneje resno zbolel zaradi težav z ledvicami. Skladatelj Krzysztof Komeda je po nesrečnem padcu utrpel hude poškodbe glave in nekaj mesecev pozneje, star komaj 37 let, umrl.
Najhujša tragedija pa s samim snemanjem ni imela nobene neposredne zveze. Avgusta 1969 so pripadniki skupine Charlesa Mansona v Los Angelesu umorili Sharon Tate, nosečo ženo Romana Polanskega, in še štiri ljudi. Sharon je bila tik pred porodom.
Ker je bil Rosemaryjin otrok film o nosečnosti, satanizmu in skrivnostni skupini ljudi, je povezava s poznejšim umorom v javnosti hitro dobila simbolni pomen. V resnici ni dokazov, da bi imela dogodka kakršnokoli povezavo, toda zaradi grozljivega kontrasta med filmom in zasebnim življenjem Romana Polanskega zgodba vztraja še danes.
Poltergeist: prava okostja in prezgodnje smrti
Med najbolj znanimi hollywoodskimi zgodbami o »prekletih filmih« je brez dvoma Poltergeist (1982).
Že osnovna zgodba je primerna za takšne govorice: družina živi v hiši, zgrajeni nad nekdanjim pokopališčem, s katerega so odstranili nagrobnike, ne pa tudi posmrtnih ostankov.
Še bolj nenavadno je, da so pri snemanju znamenitega prizora v bazenu dejansko uporabili prava človeška okostja. Razlog ni bil obreden ali skrivnosten. V tistem času naj bi bili pravi skeleti za filmsko industrijo preprosto dostopnejši in cenejši od dovolj prepričljivih umetnih kopij. Prav ta podrobnost je pozneje postala jedro teorije, da naj bi snemalci »razjezili mrtve«.
K legendi so veliko bolj kot okostja prispevale resnične smrti. Dominique Dunne, ki je igrala starejšo hčer družine Freeling, je le nekaj mesecev po premieri umrla pri 22 letih, potem ko jo je napadel nekdanji partner. Umrla sta tudi igralca iz drugega dela, Julian Beck in Will Sampson.
Najbolj je javnost pretresla smrt Heather O'Rourke, deklice, ki je s stavkom »Tu so!« postala zaščitni obraz serije. Februarja 1988 je zaradi zapletov, povezanih s prirojeno boleznijo črevesja, umrla pri komaj 12 letih, še preden je v kinematografe prišel tretji film.
Vzroki vseh smrti so znani in med seboj nepovezani, toda številne tragedije, ki so v kratkem obdobju prizadele igralsko zasedbo, so bile dovolj za rojstvo ene najbolj vztrajnih hollywoodskih legend.
Vran: smrtonosna napaka z rekvizitnim orožjem
Pri filmu Vran (The Crow, 1994) je bila tragedija toliko bolj pretresljiva, ker se je zgodila neposredno pred kamero.
Brandon Lee, sin Brucea Leeja, je bil star 28 let in tik pred velikim kariernim prebojem. Med snemanjem prizora 31. marca 1993 bi moral njegov lik zadeti strel iz rekvizitne pištole. Zaradi verige napak pa je v cevi ostal del prejšnjega izstrelka. Ko je igralec Michael Massee sprožil slepi naboj, je izstrelek zadel Leeja v trebuh. Igralca kljub operaciji niso mogli rešiti. Lee bi se moral le nekaj tednov pozneje poročiti.
Preiskava je pokazala, da ni šlo za nič skrivnostnega, temveč za katastrofalno napako pri ravnanju z rekvizitnim orožjem. Kljub temu so se zaradi zgodnje smrti njegovega očeta Brucea Leeja že kmalu pojavile govorice o »prekletstvu družine Lee«. Dejstvo, da je Brandon umrl med snemanjem filma o umorjenem človeku, ki se vrne iz sveta mrtvih, pa je legendi dalo še dodatno moč.
Osvajalec: veliko resničnejša nevarnost
Morda najbolj skrb vzbujajoča zgodba na tem seznamu pripada filmu Osvajalec (The Conqueror, 1956) z Johnom Waynom.
Film so snemali v Utahu, razmeroma blizu območja, kjer so Združene države nekaj let prej izvajale jedrske poskuse. Radioaktivne padavine je veter nosil tudi na širše območje snemanja. Za dodatne prizore so pozneje v Hollywood pripeljali celo večjo količino zemlje s te lokacije.
V naslednjih desetletjih je za rakom zbolelo nenavadno veliko članov filmske ekipe. Revija People je nekoč navajala 91 obolelih med približno 220 sodelujočimi pri filmu, med njimi pa so bili tudi John Wayne, Susan Hayward, Agnes Moorehead in režiser Dick Powell.
Neposredna povezava med snemanjem in boleznimi ni bila nikoli dokazana. Nekateri sodelujoči so imeli tudi druge pomembne dejavnike tveganja – Wayne je bil denimo dolgoletni kadilec. Toda v tem primeru vsaj govorimo o resnični nevarnosti, ki so ji bili ljudje lahko izpostavljeni. Če je imel Osvajalec kakšno »prekletstvo«, je bilo to precej bolj zemeljsko: radioaktivni prah.
Ko resničnost pomaga ustvariti legendo
V zgodovini filma je bilo še veliko nesreč, ki so pozneje dobile skoraj mitološke razsežnosti. Med najbolj strašnimi je tragedija med snemanjem Območja somraka (Twilight Zone: The Movie, 1983), ko je med zahtevnim prizorom strmoglavil helikopter ter ubil igralca Vica Morrowa in dva otroška igralca.
Tudi tam ni bilo nič nadnaravnega. Bila je tragična posledica nevarnega snemanja. In prav v tem je morda razlog, da pripovedi o »prekletih filmih« tako dolgo preživijo. Film že po naravi briše mejo med resničnim in izmišljenim, človeški možgani pa med nepovezanimi dogodki radi iščejo vzorce. Ko film govori o hudiču, smrti ali svetu mrtvih, se požar, nesreča ali prezgodnja smrt človeka v naši domišljiji hitro spremenijo v del iste zgodbe.
Dokazov o hollywoodskih prekletstvih ni, so pa resnične tragedije, nenavadna naključja in podrobnosti, ki jih tudi desetletja pozneje ni lahko pozabiti. In če se ob noči čarovnic prav zato odločite ponovno pogledati Izganjalca hudiča, Znamenje ali Poltergeista, bodo zgodbe iz zakulisja verjetno poskrbele, da bodo nekateri prizori učinkovali še nekoliko bolj srhljivo.
E-novice · Estrada
