Znani obrazi spregovorili o otroških strahovih
Od kokoši do teme
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Znani Slovenci in Slovenke so bili v otroštvu sicer precej pogumni, a so tudi oni imeli svoje strahove, ki pa so jih z leti na različne načine premagali.
Glasbenik Nino Ošlak
Nisem bil ravno boječ otrok, sem pa imel obdobja, ko me je bilo česa strah. Bal sem se pošasti, mogoče sem gledal kakšen takšen film, tega se ne spomnim. Nekaj časa me je bilo strah podstrešja, dokler ga nisem potem enkrat moral staršema pomagati pospravljati. Ko smo odpirali vse tiste zaprašene škatle, sem videl, da so tam spomini in lepe stvari, ki jih hranimo.
Glasbenik Rok Lunaček
Dolgo, dolgo sem imel redno nočno moro, da me bo povozil vlak. Ne navaden vlak, ampak tista ogromna dizelska zelena lokomotiva. Ne vem, zakaj. Velikokrat sem bedel. Ko sem bedel, sem se na pamet učil latinska imena pajkov, škorpijonov ... Čez čas je strah odšel. No, danes je vse okej – moj dobri prijatelj in kitarist Flirrtov Štefan dela na upravi železnice. Torej sem strah do vlakov očitno predelal.
Voditelj Nejc Krevs
Kot otrok sem se najbolj bal trenutka, ko je v moji sobi nastala tema. Verjel sem namreč, da se ponoči vanjo lahko prikradejo zveri, ki me bodo strašile. Ta strah se je verjetno razvil ob gledanju televizije in branju mladinskih knjig. Premagati ga je bilo zelo težko – začasna rešitev je bilo spanje s prižgano lučjo, dokler se strahovi niso počasi umirili in me naposled za vedno zapustili.
Glasbenica Maja Keuc
Bala sem se kokoši, ker me je jata kokoši enkrat pri dedku v Velenju napadla in so vse letele za mano. Bilo me je zelo strah tudi teme vse do 23. leta. Oboje skupaj sem nekako premagala z leti, ko sem se preprosto soočila s tem, da sta obe fobiji samo del moje burne otroške domišljije.
Antropologinja, publicistka in producentka Jerca Legan
Že od zgodnjega otroštva sem bila razglašena za »korajžno punco«, saj nisem imela nikakršnih strahov pred neznanim, hitrim, zahtevnim ali drugačnim. V glavnem sem se družila s fanti, zato sem obvladala marsikatero fantovsko veščino, kot so plezanje v gozdu po drevesih in na morju po skalah, rokovanje z različnimi živalmi, igranje temperamentnih družabnih iger in norenje z otroškimi avtomobili. In vse do danes ni drugače, saj sem bila pri vseh najstniških, mladostniških in zrelostnih adrenalinskih podvigih vedno rada zraven. Res pa obstaja strašljiv dogodek, ki se ga zelo živo spominjam – obisk Dedka Mraza. Ko sem ga zagledala na takratnem sindikalnem sprejemu v mamini službi, sem se začela tresti. In prestrašeno jokati. Mami me je dvignila na mizo, da bi bila višje, a ni pomagalo. Zvila sem se v klobčič in potegnila k sebi kot polžek, dokler ni bila ceremonija z obdarovanjem mimo. Še dobro, da je bilo le enkrat!
Pevka Andreja Sonc
Kot otrok sem se bala pajkov. Sploh velikih črnih. Z leti pa je ta strah izginil, saj sem ugotovila, da mi ne bodo nič naredili. Še vedno pa ga ne bi imela na roki. Sploh ptičjega ali tarantele.
Pevec Borut Marolt
Fobij nisem imel, tako da se ne spomnim res pravega strahu pred nečim. Se pa spomnim pozneje, ko sem prebral Kingov roman Tisto, da mi je bilo neprijetno gledati klovne. Pennywise je res odvraten, ko sem izvedel za Johna Wayna Gacyja, pa še toliko bolj. Klovnov me ni strah, mi pa delujejo neprijetni.
Ustvarjalka unikatnih izdelkov iz usnja Eva Breznikar
Ne spomnim se, da bi imela izrecno kakšen strah. Oče me je že od začetka vzgajal, da se je treba soočiti z vsem, kar te moti, česar ne maraš ali te je strah. In sicer počasi in po malem. Zadnjič sem mu omenila, da sem med delom na vrtu našla kačo in da je bilo kar grozno, da sem se malo ustrašila, pa je že začel s svojo mantro: 'Lepo pojdi tja, jo poglej, prepoznaj, katera je, verjetno je kakšen slepec, in jo primi … Je koristna žival.' In tako naprej. Takoj sem vedela, kam pes taco moli, ampak priznam, da je nisem prijela – bi jo pa, če bi bilo nujno. To je tudi način, kako sem premagovala otroške tegobe: ko kot otrok prvič vidiš rano oziroma kri, ko vidiš pajka … zaradi vzgoje nikoli nisem bila prestrašen otrok. Mama pravi, da se nisem bala ničesar, razen enkrat, ko smo šli na jadrnico in še nisem znala plavati, sem se menda bala odprtega in globokega morja, še isti dan pa na presenečenje vseh takoj po tem, ko smo prišli nazaj na obalo, tam na obali v trenutku splavala.
Harmonikar Miha Debevec
Kot otroka me je bilo, zanimivo, še najbolj strah javnega nastopanja, vendar ne nastopanja z mojim glasbilom, s harmoniko, ampak predvsem javnega govora. Tudi sicer je menda to eden najpogostejših in največjih strahov ljudi. Z leti sem ta strah k sreči postopoma premagal, saj sem se začel zavedati, da bom moral kot glasbenik marsikdaj poleg samega igranja kaj spregovoriti, pa naj bo to pred občinstvom na živem nastopu ali pred TV-kamero. Ni bilo preprosto, vendar je z leti in veliko prakse šlo. Danes mi to ne predstavlja več težave, nasprotno, občasno sam povezujem tudi celoten koncert dua harmonik, kar je dokaj velik zalogaj.
Voditeljica Špela Močnik Paradiž
Vedno sem se bala velikih motorjev, in to se še danes. S skuterjem se peljem tudi sama, sem naredila še izpit za 125 ccm; ampak na večje in hitrejše motorje ne usedem, če ni nujno. Pa ni nobenega razloga, nikoli nisem imela slabe izkušnje, ne vem, od kod izvira ta strah.
Voditelj Anže Bašelj
V otroštvu me ni bilo strah prav veliko. Ne zato, ker bi bil posebej pogumen, ampak ker sem imel starejšega brata Miho. Morda je tudi zaradi teh izkušenj tako dober učitelj. Če sem se kdaj česa bal, je bilo to povezano s hišo, v kateri smo živeli. Stala je v središču mesta, bila je stara, velika in polna čudnih zvokov, ki so se ponoči zdeli še glasnejši. Največji izziv pa je bil spust v klet. Po ozimnico, takrat smo to še imeli. Naj morda omenim še strah pred zobozdravnikom? No, tega sem pustil v otroštvu. Danes skrbi zanj Dimitrij – moj zobozdravnik z mirno roko in smislom za humor. Če me danes kdo vpraša, česa me je bilo kot otroka najbolj strah, se torej najprej spomnim kleti.
E-novice · Estrada
