Šest aditivov v živilih, zaradi katerih vam ni treba skrbeti
Številke E na deklaracijah živil pogosto vzbujajo nezaupanje. Toda vsi aditivi niso škodljivi, nekateri imajo lahko celo ugodne učinke na zdravje.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če pri nakupovanju živil redno preverjate seznam sestavin, vas je zagotovo že kdaj od nakupa odvrnila dolga vrsta aditivov. Čeprav jih pogosto povezujemo z nezdravo in visoko predelano hrano, niso vsi razlog za preplah. Nekatere najdemo tudi v naravi, druge celo vsakodnevno uživamo v svežih živilih.
Aditivi so snovi, ki jih proizvajalci dodajajo živilom, da bi izboljšali njihov okus, videz, teksturo ali podaljšali rok uporabnosti. Pridobivajo jih lahko iz rastlinskih, živalskih in mineralnih virov ali pa jih izdelujejo sintetično.
V Evropski uniji morajo biti aditivi pred odobritvijo ustrezno ocenjeni z vidika varnosti. Kateri torej ob običajnem uživanju praviloma niso razlog za zaskrbljenost?
1. Lecitin (E322)
Lecitin najdemo v številnih izdelkih, od čokolade in sladoleda do instant napitkov. Njegova glavna naloga je povezovanje sestavin, ki se sicer težko mešajo, denimo vode in maščobe.
Najpogosteje ga pridobivajo iz soje, sončničnih semen, oljne ogrščice ali jajčnih rumenjakov. Večina ljudi ga dobro prenaša, previdnost pa je potrebna pri posameznikih z izrazito alergijo na sojo, če je lecitin sojinega izvora.
2. Pektin (E440)
Ste se kdaj vprašali, zakaj ima marmelada tako prijetno gosto strukturo? Zanjo je pogosto zaslužen pektin, naravna snov, ki jo v večjih količinah najdemo v jabolkih in lupinah citrusov.
Pektin spada med topne prehranske vlaknine, ki lahko ugodno vplivajo na prebavo, uravnavanje holesterola in krvnega sladkorja. Vendar so količine, potrebne za takšne učinke, praviloma večje od tistih, ki jih zaužijemo z aditivi v posameznih živilih.
3. Guar gumi (E412) in ksantan gumi (E415)
Oba aditiva se uporabljata predvsem za zgoščevanje živil in ohranjanje njihove teksture. Pogosto ju najdemo v solatnih prelivih, omakah, sladoledu in brezglutenskih izdelkih.
Guar gumi pridobivajo iz semen rastline guar, ksantan gumi pa nastaja s pomočjo bakterijske fermentacije. Običajne količine v prehrani veljajo za varne, večji vnosi pa lahko pri občutljivih posameznikih povzročijo napenjanje in druge prebavne težave.
4. Askorbinska (E300) in eritorbinska kislina (E315)
Za imenom askorbinska kislina se skriva dobro poznani vitamin C. V živilski industriji ga uporabljajo predvsem zaradi njegovih antioksidativnih lastnosti, saj preprečuje oksidacijo, spreminjanje barve in izgubo kakovosti živil.
Podobno vlogo ima eritorbinska kislina, vendar nima enake vitaminske vrednosti. Obe snovi pomagata ohranjati kakovost izdelkov, ne predstavljata pa pomembnega razloga za zaskrbljenost pri običajnem uživanju.
5. Citronska kislina (E330)
Čeprav njeno ime povezujemo predvsem z limonami, citronsko kislino najdemo v številnih živilih in pijačah. Proizvajalci jo dodajajo za uravnavanje kislosti, izboljšanje okusa in podaljševanje obstojnosti izdelkov.
Sama po sebi ni škodljiva, lahko pa pogosto uživanje zelo kislih živil in pijač sčasoma prispeva k poškodovanju zobne sklenine.
6. Železov glukonat (E579)
Če na embalaži črnih oliv opazite oznako E579, gre za železov glukonat. V živilski industriji ga uporabljajo predvsem za stabilizacijo njihove temne barve.
Železov glukonat se uporablja tudi kot vir železa v prehranskih dopolnilih in pripravkih za zdravljenje pomanjkanja železa. Pri večjih odmerkih lahko povzroči prebavne težave, vendar količin v običajnih živilih ne gre enačiti s terapevtskimi odmerki.
Oznaka E še ne pomeni, da je živilo nezdravo. Pri izbiri izdelkov je zato veliko bolj smiselno upoštevati njihovo celotno hranilno sestavo, vsebnost sladkorja, soli in maščob ter pogostost uživanja.