Miran Jordanovski: »Življenje ne sme postati enolično«
Miran Jordanovski je uporabnik Zavoda dr. Marijana Borštnarja in zastopnik pravic stanovalcev. Njegova življenjska pot ga je že ob rojstvu vodila v institucijo, pozneje pa je živel na Primorskem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Leta 2022 se je po 35 letih vrnil v domači Ptuj. Danes živi v stanovanjski skupini na Tratah, vendar si želi še več samostojnosti – predvsem lastno gibalno oviranim osebam prilagojeno stanovanje.
Vrnitev v rojstno mesto je bila zanj pomembna, a tudi zahtevna. Po 35 letih življenja drugje je bilo treba sprejeti veliko spremembo in se znova navaditi na okolje, ki ga je sicer poznal iz otroštva. »Vsak človek, ki sprejme velike spremembe, je res korajžen in zato ga je treba podpreti,« pravi. Začetki so bili nekoliko težki, vendar danes pravi, da se je življenje na Ptuju dobro uredilo.
V stanovanjski skupini je zadovoljen, vendar si želi več zasebnosti in samostojnosti. Njegova želja je manjša, gibalno oviranim osebam prilagojena garsonjera na Ptuju. Kot pravi, se v skupini lahko uredi marsikaj, vendar vseh zasebnih želja ni mogoče uresničiti v okviru skupnega bivanja. Lastno stanovanje bi mu zato pomenilo nov korak k bolj samostojnemu življenju.
Glas stanovalcev
Jordanovski ima v zavodu tudi posebno vlogo. Kot zastopnik pravic stanovalcev pomaga pri izražanju njihovih želja, pobud in težav ter jih po potrebi predstavlja strokovnemu vodstvu. Te vloge pred tem ni poznal, z njo se je srečal šele v zavodu, danes pa jo vidi kot pomemben način, kako lahko uporabniki sodelujejo pri oblikovanju svojega vsakdana.
Stanovalci se nanj pogosto obrnejo, ko so negotovi ali ne vedo, ali je mogoče njihovo željo uresničiti. Skupaj z mentorico poiščejo možnosti, zahtevnejše predloge pa predstavijo svetu uporabnikov in strokovnemu vodstvu. »Prva stvar je, da se opogumiš, da sprožiš,« pravi. Nato skupaj preverijo, kaj je mogoče storiti. Včasih se želje uresničijo, včasih ne, vendar je po njegovem pomembno, da človek poskusi in spregovori.
Aktiven kljub oviram
Čeprav je odvisen od invalidskega vozička, Jordanovski ostaja zelo aktiven. Rad se udeležuje dogodkov v zavodu, pa tudi prireditev zunaj njega. Odpravi se na zabavo, posluša glasbo ali obišče kakšno drugo prireditev. »To je balzam za dušo, da ni potem življenje preveč enolično,« pove.
Tudi Ptuj je po njegovih izkušnjah danes precej bolj dostopen kot v času njegovega otroštva. Kljub temu ostajajo ovire. Opozarja na težave z dostopnostjo nekaterih javnih stavb in na visoke pulte, ki so za uporabnike invalidskih vozičkov težko dosegljivi. Med drugim izpostavlja Mestno hišo, kjer dostopnost notranjosti še ni v celoti urejena. Upanje vidi v napovedanih ureditvah, ki bi lahko izboljšale dostopnost javnih prostorov.
V starem mestnem jedru mora biti pri vožnji še posebej previden, saj je tam manj urejenih površin. Obenem opaža spremembe v odnosu ljudi. Mimoidoči, tudi mlajši, ga pogosto vprašajo, ali potrebuje pomoč. To mu je všeč, vendar pomoči včasih ne sprejme, saj želi ohranjati svojo samostojnost in vitalnost. Prav možnost, da stvari opravi sam, mu daje občutek neodvisnosti.
Glasba, ustvarjanje in sodelovanje
Glasba Jordanovskega spremlja že od otroštva. Ko se ni dobro počutil, mu je pomagala, danes pa mu pomeni tudi možnost ustvarjanja in druženja. Je član zavodskega zbora, v katerem sodeluje z drugimi uporabniki. Zbor je posnel tudi videospot za skladbo Tu smo doma, ki jo Jordanovski opisuje kot njihovo notranjo himno. Aktiven je tudi na multimedijskih delavnicah, kjer se ukvarjajo s fotografijo, snemanjem, zvokom in delom s kamero. Prav možnost, da človek razvija svoje talente in interese, se mu zdi zelo pomembna. »Ko človek ni več aktiven, potem zakrni in je zelo hudo,« poudarja.
Meni tudi, da bi morali ljudje, ki nimajo izkušenj z življenjem oseb z invalidnostjo, narediti prvi korak in se jim približati. Pogosto je največja ovira prav strah pred nečim, česar ne poznamo. Po njegovem bi bilo dobro, da bi ljudje, ki ne vedo, kako pristopiti, poiskali pomoč ali nasvet nekoga, ki ima s tem izkušnje.
Jordanovskega pri njegovem aktivnem življenju podpira tudi okolje v zavodu. Ko mu zmanjka energije ali volje, mu veliko pomeni spodbuda ljudi, ki mu stojijo ob strani. Prav takšna podpora mu pomaga, da nadaljuje tudi takrat, ko je kakšen korak težji. Njegova zgodba tako ni le zgodba o življenju z invalidnostjo, temveč predvsem o samostojnosti, dejavnosti, ustvarjalnosti in pogumu za nove korake.
»Človeka ne smemo gledati skozi njegovo oviranost«
Zavod dr. Marijana Borštnarja Dornava ima dolgoletno tradicijo skrbi za osebe s posebnimi potrebami. Danes je pri njihovem delu v ospredju posameznik – njegove sposobnosti, želje, potrebe in pravica do čim bolj samostojnega življenja. »Naš cilj je, da ljudem življenja ne organiziramo, ampak da jim pomagamo živeti čim bolj kakovostno po njihovih zmožnostih,« pravi Simona Lacko, strokovna vodja zavoda. Uporabnike spodbujajo k samostojnosti, vključevanju v okolje, delu, ustvarjanju, druženju in odločanju.
Živijo na približno 20 lokacijah zunaj zavoda, v stanovanjskih skupinah in bivalnih enotah. Zavod jih spodbuja k vključevanju v lokalno okolje, saj življenje ne sme potekati za zidovi zavoda.
Vsakdan uporabnikov je različen. Nekdo se zjutraj sam uredi in pripravi zajtrk, drugi potrebuje pomoč. Pomembno pa je, da posamezniki niso zgolj udeleženci programa, ampak aktivno sodelujejo pri svojem dnevu. Če si nekdo želi pripraviti palačinke, bi jih zaposleni lahko naredili namesto njega. Veliko pomembnejše pa je, da jih pripravijo skupaj in uporabnik na koncu lahko reče: »To sem naredil jaz.« Samostojnost namreč ne pomeni, da človek vse naredi sam. Pomeni tudi, da lahko izbira, odloča in sodeluje.
Pri tem je bistveno, da zaposleni ne naredijo nečesa namesto uporabnika zgolj zato, ker bi bilo tako hitreje. Iskanje prave meje med pomočjo in spodbujanjem samostojnosti je eden največjih izzivov njihovega dela. Potrebe posameznikov so različne – nekdo potrebuje pomoč pri osebni higieni, drugi pri kuhanju, nakupovanju ali vključevanju v okolje. Podpora je zato vedno prilagojena posamezniku. Ključno je tudi, da stanovalci sami izbirajo, kako bodo preživljali prosti čas. Nekdo rad ustvarja, drugi posluša glasbo, tretji gre na sprehod ali na kavo. Tudi če je izbira za nekoga majhna, je pravzaprav zelo pomembna.
Simona Lacko kot enega največjih izzivov svojega dela izpostavlja individualnost: »Vsak uporabnik, s katerim sem imela možnost stika in sodelovanja, je popolnoma drugačen.« Največje zadovoljstvo ji prinašajo trenutki, ko vidi, da je nekomu polepšala dan. Njeno sporočilo širši javnosti je jasno: ljudi ne smemo gledati predvsem skozi njihovo oviranost. »Vsak človek ima svoje veselje, svojo jezo, želje, strahove in smisel za humor,« dodaja Simona Lacko.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
