Sandi Červek bo s črno in modro šel do konca
V okviru festivala Svetla stran noči je potekal zanimiv pogovor z enim najvidnejših akademskih slikarjev pri nas. Ob tej priložnosti je odprl tudi vrata svojega ateljeja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Med 3. in 5. septembrom je na več krajih po Prekmurju potekal festival Svetla stran noči. Njegov glavni namen je bil opozoriti na pomen naravne teme in temnega nočnega neba ter na problem svetlobnega onesnaževanja, ki vpliva na ljudi, živali in naravo. V okviru festivala so potekale številne aktivnosti, med njimi predavanje o svetlobnem onesnaževanju, ustvarjalne delavnice, raziskovanje nočne narave, spoznavanje netopirjev in drugih nočnih živali, opazovanje zvezd, koncert, večerna joga in še kaj.
Eden od dogodkov je tematiko teme in črne barve želel predstaviti drugače – kot ju vidi eden najvidnejših prekmurskih akademskih slikarjev Sandi Červek. S tem namenom se je Razvojni center Murska Sobota, ki je bil organizator festivala, povezal z Galerijo Murska Sobota in pripravil pogovor s Červekom ter ogled njegovega ateljeja, kar je bila edinstvena priložnost za zainteresirano javnost.
Vse izvira iz otroštva
Pogovor z umetnikom je vodila direktorica Galerije Murska Sobota Irma Brodnjak Firbas. Sandi Červek je letos prejel osrednjo stanovsko nagrado, Jakopičevo nagrado, leta 2021 pa tudi nagrado Prešernovega sklada, ob teh pa še veliko drugih. Diplomiral je leta 1985 na ljubljanski likovni akademiji pod mentorstvom Gustava Gnamuša, po diplomi se je vrnil v Mursko Soboto. Gre za enega največjih in ključnih promotorjev prekmurske umetnosti tako v Sloveniji kot v tujini in tudi murskosoboška galerija skuša čim bolj promovirati njegova dela. V njihovi zbirki imajo tako zajete vse njegove razvojne faze.
Po diplomi je Červek začel ustvarjati v duhu eksistencialne figuralike, v njegovih delih se je čutil tudi močan vpliv Janeza Bernika, ki je nanj pustil močan pečat s svojim zgledom in načinom dela. Faza figuralike je trajala približno dve leti, potem pa je prešel v obdobje t. i. kontrolirane geste, kjer se je zelo odmaknil od figuralike in postopoma prehajal v abstrakcijo. V tem času se je že pojavil moder in vijoličast kolorit, ki ga zasledimo tudi v njegovih zadnjih letih. Njegove znamenite črne slike so začele nastajati po letu 1989, modre pa je začel ustvarjati po letu 2018. V širšem pomurskem prostoru ga poznamo tudi kot grafičnega oblikovalca, med drugim je oblikoval grb Mestne občine Murska Sobota, v soavtorstvu z Mirkom Bratušo je zasnoval kip, posvečen izgnanim Židom, ki stoji na soboški železniški postaji, ustvaril je tudi številne muzejske postavitve, kot grafični oblikovalec je sodeloval z Galerijo Murska Sobota. Nekaj časa je bil tudi profesor na pedagoški fakulteti v Mariboru in na SPTŠ.
Červek se je v pogovoru vrnil k svojim začetkom, v otroštvo. »Ko sem bil majhen, sem imel pred sabo zmeraj velik papir, svinčnik ali kemičnega. In kar koli sem risal, zmeraj sem želel porisati ves papir. To je še danes neka moja mantra, ki se vleče iz otroštva. Najraje sem risal vlake – daljše kot so bile kompozicije, ki sem jih gledal na postaji, bolj so me fascinirali. Risal sem dolge, dolge vlake. In tako je tudi pri črnih slikah.« Ustvarjanje teh je fizično in psihično zahteven proces.
Kot pravi umetnik, med ustvarjanjem potrebuje svetlobo, pri tem pa zgolj sluti, kaj dela in kakšna slika bo na koncu, kako se bo svetloba ujela vanjo. »Ko dokončam neko sliko, jo odnesem v določen kot ateljeja, jo osvetlim in potem šele vidim, kaj je nastalo. Običajno moram tudi počakati dva, tri dni, da se slika 'umiri'. Glede tega imam svoje poglede, saj ko je slika še vlažna, odbija preveč svetlobe. In nekako je ne morem gledati, ona pa ne mene. Zato počakam nekaj dni, jo obrnem stran in šele potem vidim, kaj je nastalo, kaj manjka. Predvsem vidim, kaj ni dobro, in tako grem na drugo sliko, kjer nato rešujem problem prejšnje in tako naprej. To me spominja na otroštvo. Mislim, da za vse, kar delamo, ko smo odrasli, moramo iskati vzroke v otroštvu – kaj je bilo tisto, kar nas je že takrat fasciniralo.«
Ampak kako konkretno je prišlo do črnih slik? Kot je dejal Červek, je najprej ustvarjal po intuiciji. Že na začetku je imel skromen kolorit in pomembno mu je bilo, da slika predstavlja zid in nič drugega. »Ko pa se mi je začela ta gmota temniti, se mi je znotraj nje pojavila neka tektonika. To me je tako šokiralo, da več kot eno leto nisem mogel delati, saj mi ni bilo jasno, kaj je zdaj to. Vendar sem sčasoma videl, zakaj je nastalo, kar je, in takrat sem prvič začel uporabljati koordinatni sistem znotraj slikovnega polja, znotraj tega pa sem iskal krivulje. Z leti ti intuicija začne pešati in pride v ospredje razum. Tako sem takrat začel razmišljati, kaj se da narediti.« Prvi zametki so bile tri slike majhnega formata oziroma trije pogledi na isto sliko, saj se mu je prva slika, ko jo je končal, zdela boljša, ko jo je obrnil, zato je ustvaril še dva pogleda nanjo. Postopoma je nato prešel na večje formate.
Črne slike nastajajo že skoraj 40 let, ob tem pa je fascinantno ravno to, da se umetnik v tem ustvarjanju ne izpoje. Kljub temu da so črne slike Červekov temelj, ima v opusu tudi izjemne vmesne cikle v barvah, ki mu pomenijo sproščen oddih od črnine. A kot je dejal umetnik, bo teh čedalje manj. »Nimam več toliko volje, da bi skakal levo in desno, veliko je še stvari, ki jih je treba narediti, in zmanjkuje mi časa. Tudi težje in dlje časa delam. Mislim, da sem odločen, da bom šel v modri in črni do konca. Predvsem modra mi je trenutno zelo blizu, zdi se mi, da pride bolj do izraza tisto, kar zdaj iščem. Zame ima neko dodano vrednost, kakšno, me trenutno ne zanima. Neki žametni občutek imam, ko gledam modro.« Ob tem je dejal, da ga mnogi sprašujejo, zakaj še zmeraj ustvarja črne slike. »Odgovor je 'zato, ker me to pomirja'. Všeč mi je, ker mi misli odidejo čisto drugam, čeprav sem tehnično zraven, in to mi zelo ustreza.«
Končno prave razmere
Sandi Červek je ob vseh nagradah, ki se vrstijo v zadnjih letih, prisotne spomnil tudi na manj prijetno plat življenja umetnikov. Da je lahko slikal, je delal marsikaj, kar smo že našteli, in sodeloval z različnimi institucijami, ki so mu omogočale zaslužek. Zato je bil njegov opus do pred približno osmimi leti zelo skromen, takrat pa je dobil svojega galerista Francija Novaka. »Imam veliko srečo in trenutno vse možnosti za nemoteno delo. V teh zadnjih letih sem ustvaril petkrat toliko kot v letih pred tem skupaj.«
Po pogovoru smo si prisotni tako lahko ogledali še umetnikov atelje, kjer nam je pokazal tudi, kako konkretno se loti slikanja. Začne s skicami, risbami, ki jih riše v zvezek, teh ima na stotine, pravi. Nato si med skicami označi tisto, ki se mu zdi najboljša. Pri vsaki sliki izhaja iz koordinatnega sistema, kot že omenjeno, barvo pa nanaša z majhno lopatko, s katero ustvarja svoj značilni ritem. Ko ustvarja, dela intenzivno po več ur na dan, dva do tri mesece skupaj, temu zahtevnemu procesu pa sledi premor, saj je navsezadnje obremenjujoč tudi za telo. Umetnik ob tem doda, da je obvezna kulisa radio. »V tišini bi znorel,« je bil jasen.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
