Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

27. aprila 1961 je v Šoštanju potekala slovesna otvoritev II. Faze Termoelektrarne Šoštanj. Šoštanjska elektrarna je postala eno izmed največjih in najmodernejših tovrstnih podjetih v tedanji SFRJ in navsezadnje tudi Evropi.

Gradnja je potekala razmeroma hitro, saj je nova elektrarna pričela z obratovanjem celo pred pred predvidenim rokom. Že konec leta 1960 so zakurili enega izmed kotlov, uspešno pa je potekal tudi preizkus pomožnih pogonov (razne vleke, mlini, podpihi in termične naprave). Vsa dela so bila opravljena v razmeroma kratkem času, saj so se montažna dela pričela v letu 1958, turboagregat, ki je bil takrat največji v tedanji SFRJ, pa je začel obratovati konec leta 1960. Ta obsežen projekt je bil vreden okoli 7 miljard takratnih dinarjev.

Kmalu po pričetku obratovanja TE Šoštanj I so se v začetku leta 1957 začele priprave za gradnjo druge faze. Prvotni načrt, ki je predvideval podvojitev zmogljivosti z dvema generatorjema po 30 MW, je bil spremenjen in izbrana je bila 1 enota z močjo 75 MW, kar naj bi bilo bolj ekonomično. Tako so se v drugi polovici leta 1958 začela gradbena dela druge faze, in sicer gradnja kotlovnice, strojnice, elektrofiltrov in hladilnega stolpa. Za TE Šoštanj II sta bila postavljena dva enocevna kotla z zmogljivostjo 140 t/h pare, s tlakom 98 barov in temperaturo pregrete pare 530 ̊ C ter s polno avtomatsko regulacijo. Parna turbina z zmogljivostjo 75 MW, s 3000 vrt/min, vstopnim tlakom pare 93 barov, temperaturo 520 ̊ C poganja električni generator zmogljivosti 94 MVA, napetosti 10,5+ 5,5 % kV, 50 Hz, cos ȹ = 0,8, hlajen z vodikom pod tlakom 14,7 P. Generator obratuje v blokovnem stiku s trifaznim transformatorjem moči 94 MVA za napetost 121/10,5 kV. Kot zanimivost je treba navesti, da generatorja niso hladili z zrakom, temveč z vodikom. Za potrebe blokovne in splošne lastne rabe sta bila postavljena še regulacijska transformatorja, in sicer 1x8 MVA, 10,5 ± 9 x 2%/6,3 kV in 1x8 MVA, 115 ± 9 x 2%/6,3 kV. Za namestitev teh naprav je bilo ustrezno povečano stikališče 110 kV v prostozračni izvedbi z dvojnimi zbiralnicami in 13 polji. Stikala so imela odklopilni učinek 2500 MVA, 600 A. Razdelilna naprava 6 kV je bila izdelana v oklopljeni izvedbi z odklopilnim učinkom stikal 100 MVA in 200 MVA in obsega 70 polj.

Premog so transportirali žičnica in transportni trakovi z zmogljivostjo 220 t/h, pogonsko vodo pa je črpala naprava na zajezitvi Pake in jo je pred uporabo kemično in mehansko očistila. Hladilna stolpa sta imela zmogljivost 13.000 m³/h. Vsi kotli so bili prirejeni tudi za pomožno kurjenje z nafto in težkim kurilnim oljem, odplavljanje žlindre in pepela pa je bilo hidravlično. Kotlovske naprave je dobavilo podjetje Gebrüder Sulzer, Aktiengesellschaft, Winterthur, turboagregat s pomožnimi pogoni podjetji Escher – Wyss, Aktiengesellschaft, Zürich in Maschinenfabrik Oerlikon, Zürich, električne naprave in merilne naprave pa podjetje Siemens – Schukert, Werke, Erlangen, transformator podjetje Marelli iz Italije. Montažo sta opravili podjetji Hidromontaža Maribor in Jugomontaža iz Zagreba, sodelovale pa so tudi manjše skupine zaposlenih iz šoštanjske elektrarne. Izolirne naprave je montiralo podjetje Termiko iz Ljubljane, transportne naprave za premog pa podjetje STT iz Trbovelj. Domača podjetja so prispevala 42,5 % strojne opreme, kar je bil za tiste čase velik uspeh.

Naš čas