Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V svoj objektiv ujame številne podobe ljudi in narave ter lovi trenutke kulturnega dogajanja, ki ga s fotografijo ohranja živega tudi za naslednje rodove.

Ljubiteljico umetnosti in kulture je fotografski svet mikal že od mladih nog, resneje pa so jo fotografski prsti zasrbeli po študiju. »Že od nekdaj me je zanimala vsa umetnost, predvsem pa fotografija, ker je pripovedna, tudi nostalgična. S fotografijo lahko pokažem vse. Eni to počno z glasbo, jaz s fotografijo,« pravi Velenjčanka, ki se je na začetku podala v fotografiranje narave. »S tem je najlažje začeti, ker te nihče ne ocenjuje. Narava te čaka, je sproščena in okoli ni nobenega pritiska.«

Fotografiranju narave so kmalu sledili še portreti in številna kulturna dogajanja, ki jih Ksenija ne želi zgolj suhoparno zabeležiti, temveč z njimi povedati tudi njihovo zgodbo. »Mogoče moja fotografija ni vedno tehnično pravilna in ostra, ampak poskušam dati občutek o dogodku, o človeku ali o določenem trenutku v naravi.«

Kje ste osvajali fotografsko znanje?

Največ sem se naučila z vajo, s tem, da imam fotoaparat stalno v roki. Gledam tudi fotografije vrhunskih fotografov, ki jih imam vedno pred očmi. Ne morem pa reči, da sem se že naučila fotografirati, ne znam še vsega tega, kar bi rada dosegla, se pa ves čas učim.

Beležite številne kulturne dogodke in ujamete trenutke, ki so tako ali drugače zaznamovali tukajšnje kulturno okolje. V vseh teh letih se je najbrž nabralo že ogromno fotografij, ki bodo izjemnega pomena tudi za naše zanamce.

To je zame kar kompliment. Mogoče se tega ne zavedam vedno, ampak včasih, ko brskam po starih fotografijah, vidim, kolikokrat sem že fotografirala kulturo. In nisem se še naveličala. Seveda nisem samo jaz tista, ki vse to fotografira, ampak na koncu mislim, da bodo tudi moje fotografije ostale nekje v arhivu.

 Vaš cilj ob vsem tem pa najbrž ni golo beleženje dogodka?

Mislim, da tisti, ki na fotografije gledajo kot na nekaj, kar zgolj dokumentira, delajo veliko škodo fotografiji kot umetnosti. Tudi dokumentarna fotografija je lahko čudovita, umetniška. Seveda mora pokazati, kaj se je dogajalo, ampak to ne izključuje tega, da je fotografija dobra z umetniškega vidika. Jaz upam, da moje fotografije niso zgolj dokumentarne.

Poleg fotografiranja kulturnega dogajanja vas poznamo tudi po portretih. Tudi tu je najbrž pomembno, da dobite sproščeno fotografijo. Kako to dosežete?

Zato ljudi fotografiram dlje časa. Na začetku povem, da imam tudi jaz tremo. Poskrbimo za sproščen pogovor in smeh, imam pa tudi nekaj trikov, da se ljudje dovolj sprostijo in včasih ne vejo ali pa pozabijo, da jih fotografiram. Nisem še imela primera, da ne bi nato na koncu imeli sproščene fotografije. Sicer pa se mi zdi super, da pridejo ljudje k meni fotografirati recimo svoje otroke. Zdi se mi pomembno, da bi še pogosteje fotografirala tudi njihove starše in stare starše, ki povedo drugačno zgodbo. Fotografiranje ljudi nasploh se mi zdi izredno pomembno za zanamce. Fotografija prinaša nekakšen otipljiv spomin, ki ostane.

Vam so tako ostale izjemne fotografije babice, ki so te dni na ogled v galeriji F-bunker. Za vami je sicer že več razstav, kaj vas je pripeljalo do te najnovejše?

Sprva mi je bilo malo čudno, da bi imela fotografsko razstavo o eni osebi, ampak ogromno prijateljev, ki imajo radi mojo fotografijo in me spremljajo že od začetka, mi je predlagalo, naj naredim to razstavo s fotografijami moje babice, ki je bila moj idol. S fotografiranjem nje sem fotografsko res zrastla, imela je hvaležen in poseben obraz. Ko sem si prvič ogledala svojo razstavo, sem videla, da je res posebna, tudi zahvaljujoč Črtu Valenčaku, ki mi je pri vsem skupaj pomagal. Predstava se mi zdi res primerna ta prostor, F-bunker, ker je manjši in intimen, morda drugje ne bi tako izpadla. Morda ni umetniško vrhunska razstava v fotografskem smislu, ampak sem si rekla, zakaj pa ne.

Celoten intervju najdete v Našem času št. 1/23, ki je izšel 5. januarja.