Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V slovenskih kinematografih v zadnjem obdobju navdušuje film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Režirala ga je Šentjurčanka Ester Ivakič, ki je sodelovala tudi pri pisanju scenarija. »Če si človek, ki si v spomin shraniš močne trenutke, je lahko vsaka majhna stvar kot nekakšen film,« pravi filmska ustvarjalka, ki je v osnovni šoli predvsem rada risala stripe. V otroštvu, ko je obiskovala skavte, ji je pod kožo zlezlo tudi navdušenje nad preživljanjem časa s prijatelji v naravi. Slednja je še danes njeno najljubše prizorišče za snemanja.

O življenju, smrti, veri in vztrajnosti

Film z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo pripoveduje zgodbo desetletne Ide, deklice iz odmaknjene prekmurske vasi. Ida verjame, da lahko smrt svoje bolne babice prepreči le s petjem angelov, zato se kljub pomanjkanju posluha odloči pridružiti šolskemu pevskemu zboru. Film s pomočjo otroške domišljije in topline odpira vprašanja življenja, smrti, vere in vztrajnosti ter z nežnostjo prikaže, kako iskren pogled otroka razkriva čustveno resničnost odraslih.

Produkcija Temporama

Pod njegovo režijo se je podpisala Ester Ivakič. V otroštvu je rada risala in se družila s prijatelji. Zelo rada je gledala risanke in filme na videokasetah, imela jih je ogromno. Med njenimi najbolj priljubljenimi je bil film Lassie. »Doma smo bili člani kluba Svet knjige, pod okriljem katerega smo si vsak mesec izbrali eno videokaseto. Ko sem dobila kakšen nov film, sem bila zelo navdušena,« pravi. Otroških let se spominja še po številnih domišljijskih igrah, ki so si jih izmišljevali z vrstniki.

· Novice

Obsotelje in Kozjansko: V znamenju civilnih iniciativ in kosmatih junakov

Poseben odnos z naravo

Ko je obiskovala prvi razred osnovne šole, jo je stara mama vpisala k skavtom. Kot je dejala, najprej ni čisto natančno vedela, kakšno je poslanstvo te druščine, a tam so bili vsi njeni najboljši prijatelji. »Zelo všeč mi je bilo, da smo bili veliko na prostem, kampirali smo, ves čas so se nam dogajale dogodivščine. K srcu mi je prirasel občutek skupnosti, ko smo bili s prijatelji v naravi. Še zdaj imam rada na snemanjih prizore, ko se ekipa ljudi skupaj potrudi, da opravi neko nalogo. Najraje še vedno snemam v naravi.«

Asiana Jurca Avci

Medtem ko se je ta ljubezen obdržala do danes, je imela Ester v otroštvu tudi kup konjičkov, ki se jih je lotila, a pri njih ni prav dolgo vztrajala. Plesala je hip hop in balet, obiskovala je treninge košarke, gimnastike … Med drugim je želela postati rokovska zvezdnica. »Obsedena sem bila z Avril Lavigne, zato sem se v sedmem razredu osnove šole vpisala k pouku kitare v glasbeni šoli. Še danes se spominjam, kako nenavadno se mi je zdelo, da sem se tega glasbila morala učiti s toliko mlajšimi učenci,« pravi in dodaja, da tudi to zanimanje ni trajalo dolgo.

Od stripa do filma

Kdaj je spoznala, da bi se rada posvetila filmskemu ustvarjanju? V osnovni šoli je zelo rada risala stripe, like, v glavi si je izmišljevala njihove zgodbe. Ljubezen do risanja je vztrajala tudi v srednješolskih letih, ko je obiskovala srednjo šolo za turizem. Po koncu srednje šole si ni predstavljala, da bi lahko bila zanjo dostopna poklicna pot režiserke. Slišala je že za AGRFT, a je bila ta izobraževalna ustanova v njeni glavi bolj rezervirana za igralce.

· Novice

96-letna Celjanka Ines Vučkovič: »Treba je uživati. Le enkrat se živi!«

Vpisala se je na tedanjo visoko šolo za umetnost v Novi Gorici, ki se danes imenuje Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici. Prijatelji so ji namreč povedali, da je tam veliko poudarka na risanju in snemanju. »To me je pritegnilo, čeprav nisem imela drugih izkušenj s snemanjem kot to, da smo kdaj s svojimi digitalnimi mediji naredili kakšne posnetke.« Ko se je med študijem srečala s filmom, je dojela, da ji je ta medij všeč in da jo zelo zanima.

Scenarij je pisala s prijateljico

Pri celovečernem filmu je bila v vlogi režiserke, z Niko Jurman sta napisali tudi scenarij. Ester pravi, da sicer zelo težko piše scenarije, saj nima veliko potrpljenja in je težko dolgo osredotočena na nekaj. Ker je pri pisanju tokrat sodelovala z osebo, ki je tudi njena prijateljica, je bila to zanjo pozitivna izkušnja. »Ker sem ustvarjala z osebo, s katero se dobro ujamem, sem lažje videla luč na koncu tunela. Nisem bila odgovorna le sama sebi, ampak tudi Niki. Vsekakor se raje posvečam režiji, a pisanje scenarija s prijateljico je bilo v tem primeru res krasno.«

Ustvarjali sta po motivih kratkih zgodb iz zbirke Noben glas Suzane Tratnik. Ester je povedala, da sta morali precej stvari prilagoditi, da je delo dobro izpadlo na filmskem platnu. »Vzdušje te knjige je bilo zelo močno. Vendar je delo razdeljeno na sedem kratkih zgodb. Z Niko sva želeli ustvariti eno zgodbo, odločili sva se za klasično kronološko zaporedje. Ker je v knjigi toliko elementov, je bilo za scenarij treba veliko prilagoditev. Treba je bilo odstraniti stvari, ki se nama niso zdele tako bistvene. Tako je izstopila rdeča nit.«

Medtem ko je razvoj celotnega filma trajal približno sedem let, sta ustvarjalki scenarij pisali več kot pet let. Spreminjali sta ga še tik pred začetkom snemanja. »To je dolgotrajen proces. Ustvarjanje filma je velik zalogaj predvsem iz vidika, da se moraš takemu projektu zelo veliko posvečati, ne moreš pa živeti le od tega.«

»Tovrstno ustvarjanje je privilegij«

Za Ester, ki je doslej posnela več krajših filmov in videospotov, je bilo snemanje celovečernega filma prelomno. »Ne moreš si predstavljati, kaj boš delal, dokler se temu ne posvetiš. Izkušnje s kratkimi filmi so bile dobrodošle, čeprav me niso pripravile na celoten obseg dela in čustev, ki sem jih vložila v celovečerec. Nič me ne bi moglo pripraviti na to,« je dejala. In dodala, da je bilo treba preprosto skočiti in zaplavati.

Kako gleda na to, da je lahko režiserske čevlje v celovečernem filmu obula tako mlada, pri 33 letih? Priznava, da je v Sloveniji zelo težko posneti svoj film. »Spremljam kolege, kako se prebijajo, kako veliko truda in časa vlagajo, da uresničijo kakršen koli projekt,« poudarja. In dodaja, da je imela srečo. »Zelo vesela sem bila klica Andraža Jeriča iz Produkcije Temporama, ali bi me zanimalo sodelovanje. Nisem mogla verjeti, da mi je ponudil priložnost. Sprejela sem priložnost. Mi pa ni niti malo samoumevno. Res imam velik privilegij, da lahko to delam.«

Moč slapa je v kapljicah

Snemanje celovečernega filma ji je med drugim prineslo zavedanje, kako veliko ljudi je treba, da nastane takšen izdelek. Od leta 2014 je sicer vsako leto vestno obiskovala Festival slovenskega filma. Po projekciji vsakega celovečernega filma se je na oder prišla poklonit vsa ekipa.

»Takrat sem se začela zavedati, da en tak projekt zahteva ogromno sodelujočih. A vendar na premiere niso niti približno prišli vsi. Ko sem zdaj videla odjavno špico našega filma, me je razsežnost vpletenih šokirala,« je povedala.

Darja Stravs Tisu

Dodala je, da je mislila, da pozna vse soustvarjalce. Trudila se je, da se je vsakemu, ki ga je srečala na snemanju, predstavila, se z njim pogovorila. Ob pojavu odjavne špice jo je še dodatno ganilo zavedanje, koliko ustvarjalcev je sodelovalo. »Tam so bila napisana imena, za katera nisem vedela, da so bila na snemanju. Ali so bili napisani ljudje, ki jih poznam, a nisem vedela, da so soustvarjali ta film. S tem, da gre za film z nizkim proračunom. Kako je šele pri kakšnem večjem projektu.«

Premiera kot velik rojstni dan

Pred premiero se je spraševala, ali bo to, kar si je zamislila, delovalo pri gledalcih. Nekoliko negotova je bila tudi, ker se je premiere udeležila pisateljica Suzana Tratnik, ki prej filma še ni videla. »Skrbelo me je, ali ji bo všeč ali ne. Zanimalo me je tudi, kako bodo premiero doživeli igralci.« Film so si prišli ogledat tudi njeni najbližji – družina in prijatelji. »Zdelo se mi je, kot da gre za veliko praznovanje rojstnega dne, ko se moraš vsaki skupini povabljencev posvetiti na malo drugačen način. A po koncu filma je bilo res lepo druženje, dobila sem krasne odzive.«

Darja Štravs Tisu

Tudi zdaj ko se vrstijo predstavitve filma po državi, jo prežemajo lepi občutki. Ne glede na to, ali si film ogleda več ali manj gledalcev, se po besedah sogovornice vedno najde vsaj en človek, ki Ester pove nekaj lepega, kar jo gane. »Predstavljanje filma je naporno, treba je obiskati številna mesta. A je vredno imeti stik z ljudmi, z gledalci. Zelo dragoceno je, ko mi povedo, da se tudi oni počutijo povezani s tem filmom. To pomeni, da se jih je dotaknil.«