Nik Jarh

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»To sem jaz,« pove o svoji ustvarjalnosti, brez katere, je prepričana, njeno življenje ne bi bilo tako pestro. Z njo pomembno bogati tudi lokalno kulturo, zato ji bo Občina Ljubno letos podelila srebrno priznanje.

Ustvarjanje na različnih področjih jo izpolnjuje. »Čeprav je včasih veliko vsega naenkrat in je lahko zelo stresno,« prizna. Svojo ustvarjalnost razume kot doprinos lokalni skupnosti. »Vesela sem, da lahko tako naredim nekaj dobrega,« pravi.

· Kultura

Erna Ferjanič z razstavo kolažev vabi k premisleku o potrošništvu

Petje na prvem mestu

Ne skriva, da se na odru počiti sproščeno in domače. »Zato mi je od vseh ustvarjalnosti petje najljubše,« prizna. »Stati pred občinstvom, ki zbrano prisluhne pesmi, je nekaj posebnega,« pove in doda, da se bo jeseni še dodatno izpopolnila v tej veščini ter se v glasbeni šoli vpisala na solo petje.

»Pravijo, da nikoli ni prepozno. Bomo videli, kaj bo iz tega nastalo,« se simpatično namuzne. Petje je bilo v njeni družini od nekdaj prisotno. »Peli smo ob delu in za praznike. Dva moja strica sta bila glasbenika. Stric Jože je bil tudi pesniško in likovno nadarjen. Pisal je pesmi in izdeloval kipe,« pove. Prepričana je, da je imel stric pomemben vpliv na njeno ustvarjalnost.

»Peli smo ob delu in za praznike. Dva moja strica sta bila glasbenika. Stric Jože je bil tudi pesniško in likovno nadarjen.«

Slika tudi med kuhanjem kosila

Večkrat slika po naročilu. »Včasih je kakšno sliko treba narediti tudi čez noč ali medtem ko kuham kosilo,« prizna. V slikanju najbolj uživa, ko ustvarja zase. »Takrat delam v svojem slogu, umirjeno in brez pritiska,« pove.

Mir in tišino potrebuje, ko piše pesmi ali žalni govor. Slednjega se loteva s posebnim spoštovanjem in premislekom. »Iščem primerne misli in verze, ki ne zvenijo obrabljeno ter stokrat slišano,« dodaja.
Ko se ji pisanje ustavi, gre na sprehod ali delat na prosto. »Včasih vzamem v roke kakšno knjigo, v kateri so lepi opisi narave, kar mi pomaga pri nadaljevanju pisanja,« prizna.

Biti zborovodja je poseben izziv

Rosana vodi dva zbora – Ženski pevski zbor Jutro in Mešani pevski zbor Radmirje, ki je tudi cerkveni zbor. »Zborovodstva sem se lotila zelo lahkoverno, brez znanja,« prizna.

Na začetku ji je pri tem veliko pomagala hči Bernarda, ki je obiskovala glasbeno šolo. »Z leti sem vztrajno nabirala izkušnje, se naučila brati note in posledično tudi bolj samozavestno stopila pred zbor. Mešani zbor mi predstavlja poseben izziv in resnično uživam, ko se v sozvočje zlijejo moški in ženski glasovi,« prizna.

Nik Jarh

Pojoča družina

O družinskem Kvartetu Štiglic pove, da je nastal spontano. »Kot mama sem otrokom veliko pela. Že zelo zgodaj sem jih učila večglasno peti preproste ljudske pesmice. Lahko rečem, da so imele hčerke ljudsko večglasje že v sebi in da so že pri treh letih znale ›držati‹ svoj glas,« pripoveduje Rosana.

Od prvega družinskega nastopa je minilo enaindvajset let. »Takrat sta dvojčici šteli le pet let. Z leti smo rasle in napredovale, veliko smo nastopale po Sloveniji in tudi v tujini,« pove o družinski zasedbi, ki jo danes vodi hči Bernarda.
Še posebej lepo se ji zdi, ko se jim pri petju pridružita mož in sin. A ima družinsko ustvarjanje tudi slabosti. »Vsak ima svojo idejo, kako naj bi pesem zvenela, zato vaje včasih ne gredo po načrtih. Je drugače kot pri zboru, ko vsi ubogajo in sledijo zborovodji,« hudomušno pravi Rosana.

»Kot mama sem otrokom veliko pela. Že zelo zgodaj sem jih učila večglasno peti preproste ljudske pesmice.«

Ne mara praznega besedičenja

V domu Štigličevih vedno igra glasba. »Včasih je rok, drugič klasična, narodnozabavna ali zborovska. A mora biti dobra in s povednimi besedili. Ne maram praznega besedičenja in izumetničene glasbe,« je neposredna sogovornica.

»Tudi pri knjigah je podobno. Berem, kar mi tisti trenutek najbolj ustreza. Psihološke trilerje, detektivke, potopise, poezijo ali kaj strokovnega o slikarstvu, glasbi, zeliščih, kmetovanju,« niza. Zanima jo veliko stvari, zato je tudi njen izbor knjig zelo raznolik.

· Kultura

Z glasbo počastili spomin na Rista Savina

Ko je za navdih dovolj že pogled skozi okno

Trenutno ima odprtih kar nekaj projektov. »Ustvarjam naročene slike in se ukvarjam z organizacijo razstav v Frančiškovi galeriji, najti moram razstavljavce in pripraviti program za odprtje,« niza.
Zbira in pripravlja tudi gradivo za zbor, ki bo septembra ponovno začel vaditi. »Oddala sem pesmi za objavo v literarnem zborniku ljudskih piscev Zgornje Savinjske doline Slap. Vmes so še kakšen žalni govor, družina in delo na kmetiji. V pripravi je tudi moje prvo tiskano delo,« se skrivnostno nasmehne.
Navdih za ustvarjanje najde v okolju, v katerem živi. »V družini, naravi, ljudeh in življenju. Včasih je dovolj že pogled skozi okno, da nastane slika ali sprehod skozi gozd, ki porodi pesem,« je slikovita Rosana, ki je tudi predsednica Kulturnega društva Radmirje.

Nik Jarh

Življenje na odmaknjeni kmetiji

Z družino živi v zaselku Ter na najvišje ležeči kmetiji v radmirski župniji. »Mir, samota in odmaknjenost so privilegiji in ne breme. Hvaležna sem za vse, kar me obdaja, tudi za ljudi, ki so v teh krajih drugačni kot v mestih,« pravi sogovornica.
To, da s krajani znajo stopiti skupaj, si pomagajo in se skupaj veselijo, je v današnjih časih redkost in velik dar, meni Rosana.
Družino povezuje glasba. »Starejša hči Bernarda igra klavir, orgle, kitaro in vodi moški pevski zbor. Kristina igra violino, obiskuje solo petje in klavir, poje pri treh zasedbah. Ksenija igra orgle, klavir, kitaro, najmlajša Maja igra klavir, mož in sin pojeta v moškem in mešanem zboru. Hči Ksenija je tudi likovno nadarjena, riše odlične portrete,« niza glasbene ustvarjalne vloge družinskih članov.

»Z možem vzgajava drugače. Po svoje. Pomembni so delavnost, poštenje, sočutje in odgovornost.«

Ne čakaj, naredi sam!«

Na vprašanje, s kakšno doto za življenje s soprogom želita opremiti svoje otroke, Rosana pove, da jima ni blizu sodobna vzgoja, pri kateri se vsi pehajo za ocenami in ne za tem, da bi otrokom privzgojili srčne vrednote.

»Z možem vzgajava drugače. Po svoje. Pomembni so delavnost, poštenje, sočutje in odgovornost. Čut do sočloveka in olika. In veliko ustvarjalnosti ter veselja do življenja,« pove.
Otroke tudi spodbujata, naj v življenju uporabijo vse, kar znajo. »Pa naj je to igranje, petje, risanje, kuhanje, fizično delo … Ne čakaj, naredi sam. Uresniči ideje. Če ne znaš, poskusi in se nauči,« se glasi njun življenjski moto. Tako spodbujata tudi hčer, ki je deklica s posebnimi potrebami. »In zato ji večkrat uspejo neverjetne svari,« pove sogovornica. »Tudi vzpon na Triglav,« izpostavi enega njenih večjih uspehov.
Rosani srebrno občinsko priznanje pomeni, da je njeno, večinoma prostovoljno delo videno in spoštovano. »Pomeni tudi zavezo za naprej, da bom še naprej ustvarjala in delovala v dobro skupnosti,« prizna.


»Z možem vzgajava drugače. Po svoje. Pomembni so delavnost, poštenje, sočutje in odgovornost.«
»Peli smo ob delu in za praznike. Dva moja strica sta bila glasbenika. Stric Jože je bil tudi pesniško in likovno nadarjen.«