Prvi brki Juge ali kako je Dragan Nikolić postal seks simbol
Brki, samozavesten pogled in nalezljiv šarm. Dragan Nikolić ni igral klasičnih zapeljivcev, a je postal eden največjih seks simbolov jugoslovanskega filma. Zato je ta konec tedna na MOVE posvečen prav njemu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ni potreboval izklesane podobe filmskega junaka ali skrbno ustvarjenega zvezdniškega imidža. Dragan Nikolić je občinstvo osvojil drugače, po svoje – z vitko postavo, značilnimi brki, nekoliko uporniškim pogledom in predvsem samozavestjo človeka, ki mu ni bilo treba dokazovati, da je najzanimivejši v prostoru. Njegovi liki so bili »mangupi«, uporniki, dirkači, ilegalci in zapeljivci, kombinacija vlog in njegove osebnosti pa mu je prinesla status enega največjih seks simbolov jugoslovanskega filma.
Zanimivo je, da sam sebe nikoli ni dojemal kot velikega zvezdnika. Ko so ga leta 2010 vprašali o njegovi priljubljenosti, je odgovoril:
»Sam nase ne dam niti pet par, čisto resno! Morda je prav to tisto, zaradi česar sem nekoliko drugačen. Preprosto ne verjamem, da bi moral biti nekdo poseben, da sem nekaj.«
Prav ta neprisiljenost je bila pomemben del njegove privlačnosti. Mediji so ga opisovali kot visokega, postavnega Beograjčana in seks simbol domačega filma, sam pa se je ob takšnih oznakah obnašal, kot da govorijo o nekom drugem.
Vseeno je bil Nikolić ponosen na dejstvo, da je igral v številnih kultnih filmih, ki so jih posneli v nekdanji Jugoslaviji. Opisal se je kot človek, ki nikoli ne odneha, z malenkostmi pa se ne obremenjuje. To je pripisal kar dvojnemu levu v svojem horoskopu.
Od Džimija Barke do brkov, ki jih je poznala cela Jugoslavija
Prelomna je bila že njegova prva velika filmska vloga. Leta 1967 je v filmu Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo) zaigral Džimija Barko, mladega človeka z roba družbe, ki sanja o uspehu. Film ga je izstrelil med najbolj prepoznavne mlade igralce, odziv občinstva pa je presenetil celo njega. Projekcije v Pulju, kjer je nastopil s svojo prvo glavno vlogo, se je pozneje spominjal kot skoraj neresničnega dogodka.
»Bilo je kot neko nezavedno stanje, kot da sploh nisem bil prisoten. To je bil moj prvi festival, prva glavna vloga, zato je bilo vse še sveže in nekako glamurozno … Kot da bi bil nekdo drug.«
Nato je prišel Prle. V Odpisanih (Otpisani) je Nikolić dobil lik, ki je njegov šarm prenesel v domove milijonov televizijskih gledalcev. Prle je bil duhovit, pogumen, sproščen in nekoliko predrzen, njegovi značilni brki pa so postali neločljivi od podobe televizijskega junaka. Filmski poznavalec Aleksandar S. Janković ga je pozneje opisal kot junaka s »šminkerskimi brki«, ki je bil hkrati duhovit in ženskarski.
Če je Prle ustvaril televizijsko ikono, je Flojd iz filma Nacionalni razred (Nacionalna klasa) leta 1979 dokončno oblikoval Nikolića kot večnega beograjskega frajerja. Avtomobilski dirkač, ki se izmika vojski, obveznostim in resnemu življenju, je bil nepopoln antiheroj, vendar prav zato privlačen. Pozneje so sledili še Popaj iz Balkan ekspresa, Urke in Vlah Alija – različni liki, pri katerih se je vedno znova pojavljala ista sestavina: Nikolićev šarm.
»Gaga je bil čisti rokenrol,« ga je opisal kritik Petar Janjatović, na eni od tekem pa so oboževalci takrat celo izobesili transparent, na katerem je pisalo: »Frajer svetovnega formata, za katerim joče cela masa, nikoli odpisan in večno nacionalna klasa.
Že kot otrok je spoznal, da lahko vse doseže s šarmom
Šarm zanj ni bil samo oznaka, ki so mu jo pripisovali drugi. Tudi sam je priznaval, da je že zgodaj ugotovil, kako pomemben je lahko.
»Ko zavestno uporabljaš šarm, ima to lahko negativno konotacijo, lahko pa tudi zelo pozitivno. Igralstvo je na premier prav to – pritegovanje pozornosti nase.«
Nikolić je pojasnjeval, da želja, da te drugi opazijo, pravzaprav spada k igralstvu in da je mogoče pri nekaterih ljudeh že zelo hitro prepoznati, ali imajo to dodatno lastnost.
Morda je bil prav v tem njegov recept. Nikolić ni bil seks simbol zato, ker bi ga nekdo načrtno ustvaril kot takšnega. Postal je seks simbol, ker je na platnu deloval tako, kot da se za pozornost sploh ne trudi. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij in skrbno izdelanih osebnih »brandov«, so zadostovali brki, pogled, nekaj beograjskega šarma in karizma, ki je kamera ni mogla spregledati. Občinstvo pa njegove Prlete, Popaje in druge kultne like še danes lahko odkriva tudi na platformi MOVE.
