Zakaj življenje izgubi smisel? 4 poti v eksistencialno krizo
Eksistencialna kriza se lahko pojavi tudi, ko nam gre v življenju dobro. Spoznajte 4 življenjske vzorce, ob katerih lahko začnemo izgubljati občutek smisla.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Občutek, da ima naše življenje smisel, je eden pomembnejših temeljev psihološkega blagostanja. Pomaga nam vztrajati v težkih obdobjih, sprejemati odločitve in ohranjati občutek, da ima naš trud neko vrednost. Toda ta občutek ni samoumeven in tudi ni nujno trajen. Včasih se začne krhati prav takrat, ko imamo na videz vse razloge za zadovoljstvo. Urejeno življenje, stabilne odnose, uspešno kariero ali družino, na katero smo ponosni. Kljub temu nas začne spremljati nenavadna praznina, ki je ne znamo pojasniti.
Vprašanja, ki smo jih nekoč odpravili z mislijo, da zanje nimamo časa, postajajo vse glasnejša. Zakaj pravzaprav počnemo vse to? Je življenje, ki ga živimo, res tisto, ki smo si ga želeli? Kaj nam bo ostalo, ko bomo dosegli še zadnji cilj ali ko nas drugi ne bodo več potrebovali?
Takšno obdobje intenzivnega dvoma o lastnem življenju, vrednotah in smislu pogosto imenujemo eksistencialna kriza. Čeprav je lahko zelo neprijetno, ne pomeni, da je z našo psiho nekaj narobe. Lahko je odziv na izgubo, veliko življenjsko spremembo, razočaranje ali spoznanje, da smo se z leti spremenili, naše življenje pa je ostalo organizirano okoli nekdanjih želja in pričakovanj.
Eksistencialno krizo lahko doživimo v različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah. Vendar obstajajo določeni življenjski vzorci, ob katerih se vprašanja o smislu, identiteti in osebnem zadovoljstvu lahko še posebej izrazito odprejo. Zanimivo je, da so med njimi tudi lastnosti, ki jih sicer razumemo kot vrline.
PREBERITE TUDI:
#1 Ko vse življenje izpolnjujemo pričakovanja drugih
Že od otroštva se učimo, kaj pomeni biti uspešen. Dobre ocene, primerna izobrazba, zanesljiva služba, urejeni odnosi, družina, finančna varnost. Če nam uspe izpolniti večino teh pričakovanj, imamo precej razlogov za zadovoljstvo. Toda uspešno življenje in življenje, ki ga doživljamo kot svoje, nista nujno ista stvar.
Praznina se začne večati, ko pri pomembnih odločitvah pogosteje razmišljamo o tem, kaj je prav, pametno ali pričakovano, kot o tem, kaj si zares želimo. Sčasoma lahko postanemo tako spretni v izpolnjevanju svojih vlog, da lastnih potreb skoraj ne prepoznamo več. Navajeni smo biti odgovorni, prilagodljivi in zanesljivi, zato se nam vprašanje osebnega zadovoljstva včasih zdi celo nekoliko sebično.
Psihologa Edward Deci in Richard Ryan sta v okviru teorije samodoločanja poudarila pomen treh osnovnih psiholoških potreb: avtonomije, kompetentnosti in povezanosti z drugimi. Avtonomija pri tem pomeni, da svoje odločitve doživljamo kot skladne z lastnimi vrednotami. Tudi zahtevno delo ali skrb za družino nam lahko prinašata globoko zadovoljstvo, če v tem prepoznamo svojo izbiro.
Ko pa ugotovimo, da smo pomembne življenjske odločitve sprejemali predvsem zato, da ne bi razočarali drugih, se lahko zamaje tudi naša predstava o sebi. Nenadoma ne vemo več, koliko naših želja je zares naših in koliko smo jih prevzeli od okolice. Eksistencialna kriza se lahko začne prav s tem spoznanjem, čeprav se navzven ni spremenilo prav nič.
#2 Ko toliko dajemo drugim, da pozabimo nase
Skrb za druge je pomemben vir bližine, pripadnosti in smisla. Občutek, da smo nekomu potrebni, nam lahko pomaga tudi skozi najtežja življenjska obdobja. Toda kadar svojo vrednost skoraj v celoti povežemo s tem, koliko lahko naredimo za druge, postane naše psihološko ravnovesje precej odvisno od potreb okolice.
Takšen vzorec se lahko razvije v družini, partnerskem odnosu ali poklicu. Prevzemamo odgovornosti, rešujemo težave, skrbimo za dobro počutje drugih in pogosto že vnaprej predvidevamo, kaj bodo potrebovali. Sčasoma se lahko navadimo, da so naše potrebe vedno na koncu seznama. Počitek spremlja občutek krivde, postavljanje meja pa strah, da bomo koga razočarali.
Dolgotrajna obremenjenost pri skrbi za druge lahko vodi v izčrpanost, zlasti kadar nimamo dovolj podpore in možnosti za okrevanje. Toda eksistencialna stiska se lahko pojavi tudi iz drugačnega razloga. Če smo dolga leta svojo identiteto gradili predvsem okoli vloge starša, partnerja, skrbnika ali tistega, ki vedno poskrbi za vse, nas lahko sprememba teh okoliščin postavi pred neprijetno vprašanje: kdo sploh smo, kadar nas nihče ne potrebuje?
To se lahko zgodi, ko otroci odrastejo, ko se konča dolgotrajna skrb za bolnega svojca ali ko ugotovimo, da odnos, v katerega smo vlagali ogromno energije, ne izpolnjuje več naših čustvenih potreb. Ne izgubljamo nujno samo nalog in obveznosti, temveč tudi pomemben del predstave o sebi.
Izhod iz takšne stiske zato ni zgolj v tem, da si privoščimo več prostega časa. Ponovno moramo odkriti, kaj nas veseli, zanima in izpolnjuje tudi takrat, ko od tega nihče drug nima neposredne koristi. Skrb zase namreč ne zmanjšuje vrednosti skrbi za druge. Omogoča nam, da ob vseh odnosih in odgovornostih ohranimo tudi lastno identiteto.
#3 Ko se naša predstava o dobrem in pravičnem svetu poruši
Večina nas želi verjeti, da ima življenje vsaj nekaj predvidljivega reda. Da se poštenost dolgoročno izplača, da dobrota ni zaman in da lahko s pravilnimi odločitvami vsaj deloma vplivamo na to, kaj se nam bo zgodilo. Takšna prepričanja nam pomagajo ohranjati občutek varnosti, čeprav dobro vemo, da svet ni vedno pravičen.
Posebej težko pa je, kadar se neposredno soočimo z dogodki, ki našim temeljnim prepričanjem močno nasprotujejo. Lahko doživimo izdajo nekoga, ki smo mu popolnoma zaupali, smo priča hudemu trpljenju ali ugotovimo, da so vrednote, po katerih smo živeli, v določenem okolju povsem nepomembne.
Psihologinja Ronnie Janoff-Bulman je raziskovala, kako lahko travmatične izkušnje zamajejo temeljne predpostavke, s katerimi si razlagamo svet. Med njimi so prepričanja, da je svet razmeroma varen in smiseln ter da imamo nad svojim življenjem določen nadzor. Ko se takšna prepričanja porušijo, se lahko znajdemo pred zahtevno nalogo: ponovno moramo sestaviti predstavo o svetu, v katerem živimo, in o svojem mestu v njem.
Pri tem ni nujno, da smo sami neposredna žrtev hudega dogodka. Tudi dolgotrajno soočanje s trpljenjem drugih, denimo pri delu v zdravstvu, socialnem varstvu ali drugih poklicih pomoči, lahko močno obremeni naš občutek smisla. Če se vedno znova srečujemo z okoliščinami, v katerih ne moremo preprečiti krivic ali pomagati tako, kot bi želeli, lahko začnemo dvomiti tudi o vrednosti lastnega prizadevanja.
To seveda ne pomeni, da smo zaradi sočutja bolj dovzetni za eksistencialno krizo. Sočutje je lahko tudi pomemben vir povezanosti in življenjskega smisla, a ne več nujno takrat, ko naše izkušnje tako močno nasprotujejo našim vrednotam in pričakovanjem, da ne znamo več uskladiti svojega pogleda na svet z resničnostjo, ki jo doživljamo.
Takšno doživljanje je lahko boleče, vendar nas lahko sčasoma pripelje tudi do zrelejšega razumevanja življenja. Sprejeti, da sveta ne moremo vedno nadzorovati in da pravičnost ni zagotovljena, še ne pomeni, da se moramo odpovedati svojim vrednotam. Lahko pa se naučimo živeti z več negotovosti, ne da bi pri tem izgubili občutek, da imajo naša dejanja pomen.
#4 Ko dosežemo vse cilje, zadovoljstva pa še vedno ni
Ambicioznost nam lahko daje energijo, usmeritev in občutek napredka. Postavljamo si cilje, premagujemo ovire, razvijamo sposobnosti in ob uspehih doživljamo zadovoljstvo. Toda pri tem lahko nehote razvijemo prepričanje, da nas pravo zadovoljstvo čaka šele na naslednji stopnički.
Ko bomo napredovali v službi, kupili stanovanje, ustvarili uspešno podjetje ali dosegli finančno varnost, bomo končno lahko mirno zadihali. Toda ko se to zgodi, nas pogosto že zaposluje nov cilj. Tisto, kar smo si še pred kratkim tako močno želeli, postane običajen del vsakdanjega življenja.
Psihologija ta pojav med drugim pojasnjuje s hedoničnim prilagajanjem. Na pozitivne spremembe se lahko sčasoma navadimo, zato začetno navdušenje pogosto ne traja tako dolgo, kot smo pričakovali. To ne pomeni, da nas dosežki ne morejo dolgoročno osrečevati, temveč da samo kopičenje novih uspehov ni zanesljivo zagotovilo trajnega zadovoljstva.
Pomembno je tudi razlikovanje med občutkom zadovoljstva in občutkom smisla. Lahko smo zadovoljni s svojim materialnim položajem, poklicnimi dosežki in življenjskim udobjem, pa kljub temu pogrešamo občutek, da počnemo nekaj, kar nam je osebno pomembno. Prav tako lahko živimo zelo smiselno življenje, čeprav je naporno in nam ne prinaša vedno prijetnih občutkov.
Raziskovalci so opozorili, da se doživljanje sreče in smisla sicer pogosto prekrivata, vendar nista povsem enaka. Smisel je tesneje povezan tudi s širšim razumevanjem lastnega življenja, vrednotami in občutkom, da naše delovanje presega trenutno zadovoljstvo.
Eksistencialna kriza se zato lahko pojavi prav na vrhuncu uspeha. Ko dosežemo nekaj, za kar smo si prizadevali dolga leta, se lahko znajdemo brez jasne usmeritve. Če smo svojo identiteto močno povezovali z doseganjem ciljev, nas lahko trenutek, ko jih dosežemo, prav presenetljivo izprazni.
Takrat se je vredno vprašati, ali si želimo predvsem novih dosežkov ali pa nam manjka nekaj, česar z dosežki sploh ne moremo nadomestiti. Morda več bližine, ustvarjalnosti, svobode, pripadnosti ali časa za dejavnosti, pri katerih nam ni treba ničesar dokazovati.
Ali je eksistencialna kriza lahko tudi priložnost?
Ko začnemo dvomiti o smislu svojega življenja, se nam lahko zdi, da izgubljamo tla pod nogami. Toda vprašanja, ki nas vznemirjajo, niso nujno znamenje, da smo doslej živeli napačno. Vrednote, želje in potrebe se skozi življenje spreminjajo, zato je razumljivo, da nam nekaj, kar nas je izpolnjevalo pred desetimi ali dvajsetimi leti, danes ne daje več enakega občutka zadovoljstva.
Pri iskanju smisla je koristno razlikovati med tem, ali razumemo svoje življenje, ali v njem prepoznavamo smer in namen ter ali se nam zdi, da ima naše bivanje vrednost. V psihološki literaturi so te razsežnosti pogosto opisane kot razumljivost, namen in pomembnost. Ko se zamaje ena od njih, lahko začnemo drugače presojati tudi preostali dve.
Zato eksistencialne krize ne moremo vedno rešiti z novo službo, selitvijo, koncem odnosa ali kakšno drugo veliko spremembo. Včasih je sprememba res potrebna, drugič pa moramo predvsem drugače razumeti svoje potrebe in pričakovanja. Če nas je doslej vodilo predvsem dokazovanje, bomo morda morali razviti sposobnost, da svojo vrednost prepoznamo tudi brez izjemnih dosežkov. Če smo živeli predvsem za druge, bomo morali nekaj prostora nameniti tudi sebi.
Pri tem ni treba, da takoj najdemo odgovor na vprašanje, kaj je smisel našega življenja. Pogosto je koristneje začeti z manjšimi, bolj oprijemljivimi vprašanji. Katere dejavnosti nas napolnijo z energijo? V katerih odnosih se počutimo sprejete? Kdaj imamo občutek, da živimo v skladu s svojimi vrednotami? Kaj v vsakdanjem življenju počnemo iz prepričanja in kaj zgolj iz navade ali strahu pred razočaranjem drugih?
Pomembno pa je, da eksistencialne stiske ne romantiziramo. Ni vsaka kriza začetek osebne rasti in ni treba, da iz vsake boleče izkušnje izluščimo pomembno življenjsko lekcijo. Če občutke praznine spremljajo dolgotrajna potrtost, izguba zanimanja za dejavnosti, motnje spanja, izrazita tesnoba ali težave pri vsakodnevnem delovanju, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Podobna vprašanja o nesmiselnosti življenja se namreč lahko pojavljajo tudi ob depresiji in drugih duševnih težavah.
Če se tudi sami soočate z eksistencialno krizo, vam morda lahko pomaga zavedanje, da vam ni treba vse življenje ostati zvesti predstavi o sebi, ki ste jo oblikovali pred mnogimi leti. Lahko ste hvaležni za vse, kar ste ustvarili, in hkrati priznate, da si danes želite nekaj drugačnega. Življenjski smisel ni nujno nekaj, kar enkrat odkrijemo in nato za vedno ohranimo. Lahko ga vedno znova oblikujemo skozi svoje odločitve, odnose in stvari, ki jim namenjamo svoj čas.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
