Zgodovinar: Zahodnim elitam za poceni nafto ni mar, želijo moč
Priznani zgodovinar Isa Blumi pričakuje razpad Savdske Arabije in zalivskih monarhij. Zahodne korporacije bodo naftne vrelce zavarovale, a bo to zelo slab obet za cene na črpalkah.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Isa Blumi, rojen leta 1969 v nekdanji Češkoslovaški, je priznan zgodovinar in profesor azijskih ter bližnjevzhodnih študij na Univerzi v Stockholmu.
V svoji akademski karieri je predaval na številnih uglednih zahodnih univerzah, njegovo raziskovalno delo pa je tesno prepleteno z njegovimi osebnimi koreninami in balkanskim prostorom. Blumijev oče namreč prihaja s Kosova, dedek po materini strani pa je bil begunec iz Zenice.
Svojo raziskovalno pozornost je namenil tematiki razpada Osmanskega cesarstva v času vzponov nacionalizmov. Pronicljivo zna opazovati procese drobljenja enovitih političnih tvorb, kar so akademiki nekoč imenovali balkanizacija. Sam se takšnemu pojmovanju raje izogiba, saj ti procesi niso omejeni na območje Balkana; danes jih je mogoče videti v Libiji, kmalu pa bi se lahko začeli dogajati v zalivskih monarhijah, še najočitneje v Savdski Arabiji.
V intervjuju za Svet24 je pojasnil, kaj bi lahko sledilo razpadu teh držav in kaj bi to pomenilo za svet ter za evropskega potrošnika, ki je bil doslej vajen poceni nafte iz zalivskih »petromonarhij«.
Savdska Arabija je pod hudim pritiskom Ansaralaha, tako imenovanih hutijevcev, ki so doslej veljali za neko pleme, ki nadzoruje zaostalo provinco Jemna, in za iranski podaljšek. Analizirali ste, da so savdske institucije krhke. Zakaj?
Raje se izogibam izrazom, kot je »pleme«, ki nakazuje skupnost, ki je »zaostala« ali »primitivna«. To so namreč posplošene kategorije, ki so si jih izmislile evropske in severnoameriške družbe, da bi jim lažje odrekle enakovrednost in s tem upravičile množično bombardiranje ter pobijanje teh ljudi. Ti ljudje si zaslužijo obravnavo z dostojanstvom.
Da bi razumeli krhkost Savdske Arabije, se moramo ozreti v zgodovino. Kar danes v Zalivu dojemamo kot »tribalizem« ali tribalizacijo, je bil pravzaprav produkt Britanskega imperija. Po razpadu Osmanskega cesarstva Britanci niso imeli dovolj ljudi za neposredno okupacijo teh obsežnih ozemelj, zato so povzdignili določene vladajoče družine – zlasti Abdula Aziza ibn Sauda, glavo savdske družine – in jih močno vojaško ter finančno podprli. Ustvarili so politični sistem s poslušnimi lokalnimi partnerji, da bi lahko na manj zapleten način upravljali z lokalnim prebivalstvom.
Danes se savdska in druge zalivske monarhije soočajo s krizo. Politično in finančno so precej krhke. Sistem petrodolarja, ki je desetletja poganjal ameriško gospodarstvo tako, da so te države svoje naftne prihodke reciklirale na Wall Streetu, kupovale ameriško orožje ter najemale storitve gradbene, finančne in drugih industrij, se lomi. Vrednost dolarja pada, zato se ti režimi bojijo za svojo stabilnost in poskušajo na novo izpogajati svojo vlogo v globalnem gospodarstvu.
Svoja gospodarstva poskušajo rešiti in diverzificirati z iskanjem novih zavezništev (Brics, Kitajska), promoviranjem ogromnih (nikoli zgrajenih) projektov, kot je mesto Neom, da bi pritegnili vlagatelje, in nakupovanjem kmetijskih zemljišč v Afriki. Tudi Jemen je bil tarča kot vir nujno potrebnih prihodkov.
Neuspeh pri obvladovanju Jemna in gibanja Ansaralah, ki je vodilo odpor, od leta 2015 predstavlja eksistencialno grožnjo celotnemu zahodnemu imperialnemu sistemu in v tem pogledu tudi tem zalivskim monarhijam. Gibanje namreč zahteva, da se naravni viri vrnejo tistemu, komur pripadajo: jemenskemu ljudstvu.
Kaj bi se lahko zgodilo, če te monarhije propadejo in se razdrobijo?
Če te monarhije propadejo, bi se lahko Bližnji vzhod hitro vrnil v stanje lokalno upravljanih, razdrobljenih con, podobno kot danes vidimo v Libiji, Iraku ali Sudanu. Globalna geopolitika se spreminja in vprašanje je, ali zahodni sistem za zavarovanje svojih virov sploh še potrebuje ogromno, drago savdsko državo.
Jasno je, da so njihovi meganaftovodi in logistične poti postali ranljivi. Namesto držav bi lahko bili priča vrnitvi korporativnih imperijev z zasebnimi (plačanskimi) vojskami, nekakšni vrnitvi v imperializem 19. stoletja, podobno kot je nekoč delovala Britanska vzhodnoindijska družba. Tako je že v Kongu, Sudanu, Libiji in drugod.
Lahko pojasnite to protislovje: če to pomeni dražjo nafto, zakaj bi Zahod sploh dopustil fragmentacijo teh petrodržav? Obstaja načrt B?
Načrt B se že izvaja. Vključuje neposreden korporativni nadzor ob pomoči zasebnih vojaških podjetij. Korporacije vstopijo zgolj z namenom varovanja naftovodov in črpališč. V tem modelu močna savdska država v svojih sedanjih mejah ni več potrebna.
Glede protislovja o dražji nafti: cilj vladajočega razreda ni več zagotavljati poceni energije za povprečnega državljana. Gre izključno za monopole. Trenutno smo v prehodu, kjer si elite želijo absolutni nadzor nad ključnimi viri prihodnosti – kobaltom, litijem in tako naprej. Zato jim razdrobljenost držav, ki te vire posedujejo, popolnoma ustreza. Prav nič jim ni mar, če bo povprečen človek zaradi tega plačeval bistveno več za gorivo; njihov cilj ni blaginja prebivalstva, temveč ohranitev globalne moči.
Je fragmentacija racionalna politika? Primer Libije kaže, da nafta teče, a prav tako prihajajo migranti in begunci, če zanemarimo življenja Libijcev, ki so izgubili enotno državo.
Če sem povsem ciničen: uničenje in kaos sta pravzaprav visoko funkcionalen model za gospodarske namene in prilaščanje virov. To smo videli ob razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije, to so naredili v Libiji in to zdaj počnejo v Jemnu. V Jemnu kljub uničujoči vojni nafta še vedno teče.
Velike korporacije preprosto najamejo lokalne gangsterje in vojskovodje, jim plačujejo visoke zneske za zaščito, same pa nemoteno ustvarjajo milijardne dobičke. Kljub sankcijam iranska nafta vedno najde pot do Kitajske ali Indije, ki jo preprodajata z visoko stopnjo dobička. Tistim, ki usmerjajo to politiko, je popolnoma vseeno, kaj se zgodi z lokalnim prebivalstvom, migranti ali begunci. Živimo v sociopatskem, morilskem obdobju tranzicije.
Kako bo to vplivalo na evropskega potrošnika?
Evropski potrošniki že čutijo in bodo tudi v prihodnje čutili drastičen padec kakovosti življenja. Stoletni sistem, ki ga je subvencionirala poceni nafta, se sistematično ruši. Ne gre le za to, da bo nafta dražja; spremenil se bo celoten model življenja.
Saj poznate tisto mantro iz Davosa: »Ničesar ne boste imeli in srečni boste.« Cilj je premik stran od zasebne lastnine in osebne mobilnosti. Od ljudi se bo pričakovalo, da bodo zaradi svojega »ogljičnega odtisa« manj potovali in ostajali v lokalnem okolju, medtem ko bodo letalski prevozi postali izjemno dragi in luksuzni.
Mlajše generacije ne bodo več poznale varnih pokojnin in stabilnih služb. Hkrati se nam vsiljuje prehod na baterijsko napajanje, kar znova zahteva povsem nove surovine (kot sta litij in kobalt) ter upravičuje nove imperialne intervencije in vojne. Za navadnega človeka je to čista izguba.
Kdaj lahko pričakujemo razplet te dinamike in kakšni bi bili njeni znaki?
Ta dinamika se že pospešeno odvija pred našimi očmi. Znaki so vsepovsod. Eden glavnih kazalnikov so vojne za naftovode in energetske poti. Razstrelitev Severnega toka in zaprtje poti čez Ukrajino sta sprožila iskanje novih koridorjev – zato se zdaj govori o plinovodih iz Azerbajdžana, o Turčiji kot vozlišču, pri čemer je za prihodnje energetske poti ključna tudi vloga Balkana, na primer Albanije.
Spreminja se tudi globalna logistika; zanašanje na pomorski promet skozi tvegana morja postaja neznosno drago in ranljivo, medtem ko lahko blago iz Kitajske v Evropo prispe hitreje in ceneje z vlakom. Še en signal je agresivno vsiljevanje lažnih »zelenih« politik – kot je sekanje in sežiganje deževnih gozdov za palmovo olje pod pretvezo »biogoriv«. Politiki govorijo eno, počnejo pa nekaj povsem drugega.
Če se vrneva k Ansaralahu, kako naj razumemo njihovo gibanje za izgradnjo države? Zakaj so tako spretni v vojaški tehnologiji, celo do te mere, da jo sami razvijajo?
Javnost prepogosto pozablja, da je bil Jemen desetletja ključen vojaški vir za ameriški imperialni projekt na Arabskem polotoku in širše, zlasti med vojno v Afganistanu. Jemen je najbolj naseljena država v regiji. Ko se je tam zrušil režim Alija Abdulaha Saleha, se je na stotisoče visoko usposobljenih vojakov in častnikov nekdanje republikanske garde preprosto pridružilo Ansaralahu.
Ti ljudje so domoljubi, ki branijo svojo zemljo, dom in neodvisnost pred tujo agresijo. Zato imajo odlične inženirje, ki ne le obvladajo orožje (kot so rakete Scud in protiletalski sistemi), temveč imajo tudi izjemno inženirsko znanje.
Ko sestrelijo sovražnikov dron, ga analizirajo in začnejo proizvajati sami. Svoje tovarne so strateško razširili globoko v neprehodne jemenske gore, kjer množično proizvajajo poceni, a visoko učinkovite drone in balistične rakete.
Orožje jim ne pada z neba; že dvanajst let so pod strogo blokado. Pogosto zaplenijo orožje in napredno komunikacijsko opremo, vključno s tanki, bežečim plačancem Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov. Motivacije nekoga, ki brani svoj dom, ne more premagati nekdo, ki se bori za denar. Zato zmagujejo in zato bodo preživeli kot država.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
