Kdo bo nasledil Trumpa? Po volitvah se je pojavil nov favorit
Trump leta 2028 po ustavi ne sme več kandidirati. Kdo ga bo nasledil? Med republikanci vodita Vance in Rubio, med demokrati pa preseneča vzpon Jona Ossoffa.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Američani bodo 7. novembra 2028 znova izbirali predsednika. Donald Trump bo takrat končeval svoj drugi mandat, republikanci pa se bodo morali odločiti, kdo bo nadaljeval njegovo politično zapuščino.
Demokrati, ki so na pravkar končanih vmesnih volitvah osvojili večino v obeh domovih kongresa, se medtem soočajo z drugačnim vprašanjem: kdo lahko njihov volilni uspeh pretvori v predsedniško zmago.
Zanimivo je, da se je po volilni noči v ospredje prebil politik, ki ga še pred nekaj meseci mnogi niso uvrščali med glavne predsedniške obraze. Demokratski senator Jon Ossoff je v Georgii premagal republikanca Mika Collinsa, ki ga je podpiral Trump, in s tem pritegnil pozornost celotne države.
Na napovedni platformi Polymarket se je ocena njegovih možnosti za osvojitev demokratske predsedniške nominacije po zmagi povzpela na 26 odstotkov. Prehitel je precej bolj prepoznavne politike, med njimi kalifornijskega guvernerja Gavina Newsoma in kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez.
Toda prav tu se skriva največji paradoks začetka predsedniške tekme.
Prvi med demokrati, čeprav noče kandidirati
Ossoff je star 39 let in velja za enega vidnejših predstavnikov mlajše generacije demokratov. Pred vstopom v politiko je vodil podjetje, ki je ustvarjalo preiskovalne dokumentarne filme, delal pa je tudi za pokojnega kongresnika in borca za državljanske pravice Johna Lewisa.
Leta 2021 je pri komaj 33 letih postal takrat najmlajši ameriški senator. Politično prepoznavnost je gradil predvsem z opozarjanjem na korupcijo, nasprotja interesov in zlorabe oblasti.
Na letošnjih volitvah je dosegel pomembno zmago v Georgii, eni ključnih politično razdeljenih zveznih držav, kjer je Trump leta 2024 še slavil. Demokrati so tako dobili nov primer politika, ki lahko nagovori volivce tudi zunaj njihovih tradicionalnih utrdb.
A Ossoff je še oktobra predsedniško kandidaturo izrecno zavrnil.
»Nimam nikakršnega interesa kandidirati za predsednika,« je povedal med predvolilnim soočenjem in obljubil, da bo odslužil celoten šestletni senatorski mandat.
Kljub temu se zanimanje zanj ni poleglo. Nasprotno. Na Polymarketu je 4. novembra dopoldne še vedno vodil med demokrati, tržna ocena njegovih možnosti pa se je po prvotnem skoku gibala okoli 23 odstotkov.
V ameriški politiki takšne izjave sicer niso neobičajne. Tudi Barack Obama je pred svojo predsedniško kandidaturo javno zatrjeval, da se namerava posvetiti delu v senatu. Toda za zdaj Ossoff javno ne daje znakov, da bi pripravljal predsedniško kampanjo.
Newsom, Ocasio-Cortez ali Harris?
Demokratska predsedniška tekma je precej širša od enega senatorja. Za politično pozornost se potegujejo predstavniki različnih generacij in ideoloških usmeritev.
Gavin Newsom, guverner Kalifornije, se je uveljavil kot eden najglasnejših Trumpovih nasprotnikov. S predsednikovo administracijo se redno spopada glede priseljevanja, podnebne politike in pristojnosti zvezne oblasti. V zadnjih mesecih je okrepil obiske drugih zveznih držav in pomoč demokratskim kandidatom, kar ameriški mediji povezujejo s pripravami na morebitno predsedniško kampanjo.
Drugačno politično smer predstavlja Alexandria Ocasio-Cortez. Kongresnica iz New Yorka je ena najprepoznavnejših predstavnic progresivnega krila stranke.
Zavzema se za dostopnejše zdravstvo, višjo obdavčitev najpremožnejših in močnejšo socialno državo. Njena politična podpora je posebej izrazita med mlajšimi in progresivnimi volivci.
V razpravah ostaja tudi nekdanja podpredsednica Kamala Harris, ki je leta 2024 izgubila proti Trumpu. Njena prednost je visoka prepoznavnost in že vzpostavljena politična mreža, vendar bi nova kandidatura odprla tudi razpravo o razlogih za njen prejšnji poraz.
Zanimivo je, da Harris v javnomnenjskih raziskavah še vedno prehiteva večino možnih tekmecev. Po povprečju RealClearPolling je v začetku novembra dosegala 24,2 odstotka podpore med demokratskimi volivci, Newsom 14,2, nekdanji minister za promet Pete Buttigieg 13,1, Ocasio-Cortez 11,8 in Ossoff 9,6 odstotka.
V najnovejši raziskavi AtlasIntel pa sta Ossoff in Ocasio-Cortez dosegla po 18 odstotkov, Buttigieg 16 odstotkov ter Harris 13 odstotkov. Razlike med meritvami kažejo, kako razdrobljeno je trenutno demokratsko volilno telo.
Med drugimi možnimi kandidati se omenjajo še guverner Pensilvanije Josh Shapiro, guverner Kentuckyja Andy Beshear, senator Mark Kelly in guverner Marylanda Wes Moore.
Za demokrate bo pomembna tudi odločitev, kakšno politično ponudbo želijo oblikovati po Trumpovem mandatu: poudariti ostrejše nasprotovanje republikancem, gospodarsko dostopnost vsakdanjega življenja ali širšo prenovo strankarske politike.
Republikanci pred vprašanjem, kdo lahko nadaljuje Trumpovo gibanje
Na republikanski strani je največ pozornosti usmerjene v podpredsednika J. D. Vancea in zunanjega ministra Marca Rubia.
Vance je tesno povezan s Trumpovim gibanjem MAGA, podpira strogo priseljensko politiko, gospodarski nacionalizem in bolj zadržan ameriški pristop do nekaterih mednarodnih konfliktov. Kot podpredsednik je imel tudi pomembno vlogo pri letošnji podpori republikanskim kandidatom.
Toda poraz stranke na vmesnih volitvah odpira vprašanja o politiki sedanje administracije. Volivci so izrazili nezadovoljstvo predvsem z življenjskimi stroški, podražitvami goriva in vojno v Iranu. Vance bo moral ob morebitni kandidaturi pojasniti tudi svojo vlogo pri teh odločitvah.
Marco Rubio predstavlja nekoliko drugačno politično tradicijo. Nekdanji senator s Floride se je za republikansko nominacijo potegoval že leta 2016, ko ga je premagal Trump. Pozneje sta politično sodelovanje okrepila, Rubio pa danes kot zunanji minister vodi ameriško diplomacijo.
V javnomnenjskih raziskavah se med njima kaže zanimiva razlika. Povprečje RealClearPolling je Vanceu v začetku novembra pripisovalo 38,6 odstotka podpore, Rubiu pa 26,4 odstotka. Toda raziskava AtlasIntel, opravljena tik pred vmesnimi volitvami, je pokazala Rubievo prednost s 46 proti 33 odstotkom.
Na Polymarketu je bilo 4. novembra dopoldne razmerje drugačno: Vanceu so pripisovali približno 28 odstotkov možnosti za osvojitev nominacije, Rubiu pa 20 odstotkov.
Med drugimi imeni se pojavljajo nekdanji floridski guverner Ron DeSantis, senator Ted Cruz, Donald Trump mlajši in nekdanja veleposlanica pri Združenih narodih Nikki Haley. Cruz je že nakazal zanimanje za kandidaturo, Rubio pa je dejal, da bi podprl Vancea, če bi se podpredsednik odločil kandidirati.
Posebno vlogo bo imel prav Trump. Njegova javna podpora posameznemu kandidatu bi lahko pomembno vplivala na strankarsko tekmo, vendar je za zdaj še ni dokončno namenil nikomur.
Kaj pa, če Trump sploh ne namerava oditi?
Ameriški predsednik že dolgo namiguje, da bi rad ostal v Beli hiši tudi po januarju 2029. Njegove izjave so sprožile celo razprave o tem, ali bi lahko našel način za tretji mandat.
»Ne šalim se,« je marca 2025 odgovoril novinarki NBC News, ko ga je vprašala, ali resno razmišlja o ponovni kandidaturi.
Takrat je omenil tudi možnost, da bi leta 2028 za predsednika kandidiral Vance, Trump pa bi nastopil kot njegov podpredsednik. Po zmagi bi Vance odstopil in položaj prepustil Trumpu.
Toda ameriška ustava postavlja jasne omejitve. Dvaindvajseti amandma prepoveduje, da bi bil nekdo več kot dvakrat izvoljen za predsednika. Predlagani obvoz prek podpredsedniškega položaja bi naletel tudi na določbe dvanajstega amandmaja in resne pravne spore.
Trump je oktobra lani tudi sam priznal, da mu ustava preprečuje novo kandidaturo.
»Če preberete ustavo, je precej jasno. Ne smem kandidirati. Škoda, ampak imamo veliko odličnih ljudi,« je dejal.
Občasni namigi o tretjem mandatu so kljub temu ostali del njegove politične komunikacije. Bela hiša je celo prodajala izdelke z napisom »Trump 2028«.
Za dejansko odpravo ustavne omejitve bi bila potrebna sprememba ustave, za katero bi praviloma morali glasovati najmanj dve tretjini obeh domov kongresa, nato pa bi jo moralo potrditi še najmanj 38 zveznih držav.
Trumpova naslednja predsedniška kandidatura tako po veljavni ureditvi ni dovoljena, lahko pa še vedno bistveno vpliva na to, kdo bo za Belo hišo tekmoval v njegovem imenu.
Kaj pove Polymarket in zakaj se razlikuje od anket?
Ossoffov nenadni vzpon razkriva tudi razliko med politično podporo in pričakovanji o prihodnjih volitvah.
Na Polymarketu udeleženci z denarjem kupujejo pogodbe, povezane z izidi prihodnjih dogodkov. Njihove cene izražajo tržne ocene možnosti, da se posamezen dogodek uresniči. Ne gre za javnomnenjsko raziskavo.
Ossoff lahko zato na napovednem trgu vodi pri vprašanju, kdo bo osvojil demokratsko nominacijo, čeprav v anketah trenutno več podpore dosegajo Harris, Newsom in drugi politiki.
Na cene vplivajo najnovejši dogodki, pričakovanja udeležencev in obseg trgovanja. Prav zato lahko odmevna volilna zmaga posameznega politika že v nekaj urah močno spremeni njegovo uvrstitev.
Poleg tega je treba razlikovati med možnostjo osvojitve strankarske nominacije in možnostjo zmage na predsedniških volitvah. Pred kandidati sta namreč dve ločeni tekmi: najprej morajo prepričati člane lastne stranke, nato še širše ameriško volilno telo.
Pravi boj za Belo hišo se bo zato začel z napovedmi kandidatur in oblikovanjem kampanj, ki jih ameriški politični analitiki pričakujejo predvsem v prvi polovici leta 2027.
Republikanci bodo takrat izbirali, kakšen odnos želijo imeti do Trumpove zapuščine. Demokrati pa bodo morali odločiti, kdo bo njihov obraz po letu 2028. Za zdaj je najbolj presenetljivo prav to, da je na vrh demokratskih napovednih trgov stopil politik, ki trdi, da ga predsedniški položaj sploh ne zanima.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
