Tuje izkušnje po davčnih rezih: več neenakosti, višji DDV in več revščine
Izkušnje iz tujine Sloveniji prinašajo jasno lekcijo: če država pobere manj, mora razliko prej ali slej pokriti drugje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenija se sooča z visoko davčno obremenitvijo dela, kar upravičeno odpira razprave o možnih razbremenitvah.
Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je leta 2024 davčni primež za povprečnega samskega zaposlenega pri nas znašal 44,6 odstotka, medtem ko je povprečje držav OECD pri 34,9 odstotka.
To je tehten makroekonomski podatek, ki terja razmislek. Vendar pa mednarodne primerjave kažejo, da gola višina davčnega primeža ne določa nujno končnega življenjskega standarda prebivalstva.
Primerjava s Francijo kaže kompleksnejšo sliko: tamkajšnji davčni primež je s 47,2 odstotka še višji kot v Sloveniji, a je bila dejanska individualna potrošnja gospodinjstev leta 2024 pri 106 odstotkih povprečja EU, medtem ko je slovenska dosegla 86 odstotkov.
Podatki kažejo, da nižji davki sami po sebi niso edini in samodejni dejavnik višje kupne moči.
V enačbi življenjskega standarda pomembno vlogo igrajo tudi javne storitve - od zdravstva in izobraževanja do infrastrukture in transferjev -, ki jih država iz teh davkov financira in bi jih gospodinjstva sicer morala plačevati na trgu.
Kaj se zgodi ob znižanju prispevkov delodajalcev
Švedska je pred leti izvedla obsežno reformo, ki ponuja jasen empirični vpogled v posledice zniževanja prispevkov. Vlada je takrat močno znižala prispevke delodajalcev za mlade zaposlene, in sicer s približno 31 na 15 odstotkov.
Obsežna študija ekonomistov Emmanuela Saeza, Benjamina Schoeferja in Davida Seima je pokazala, da se neto plače mladih v primerjavi z nekoliko starejšimi kolegi niso zvišale.
Povečala pa se je zaposlenost te skupine, in sicer za dve do tri odstotne točke. Podjetja z več zaposlenimi mladimi so po reformi beležila rast prodaje, kapitala in dobička.
Podatki potrjujejo, da se je del koristi prelila v nova delovna mesta in večjo stabilnost podjetij, ni pa neposredno vplivala na višino plač zaposlenih v ciljni skupini. Znaten del finančne razbremenitve se je odrazil v bilancah podjetij.
Prav tu se pokaže razlika med politično obljubo in ekonomsko realnostjo. Nižji stroški dela za podjetje še ne pomenijo nujno višjih plač za zaposlene.
Del koristi lahko ostane v dobičku, del v investicijah, del v večji odpornosti podjetja. Za gospodarstvo je to lahko koristno, ni pa pošteno tak učinek samodejno predstavljati kot neposredno pomoč večini zaposlenih.
Učinkovitost ciljanih ukrepov na dnu lestvice
Francija je pri razbremenitvah ubrala drugačen pristop. Namesto splošnih rezov ali kapice pri najvišjih plačah je sistematično zniževala prispevke delodajalcev pri najnižjih dohodkih.
OECD ugotavlja, da so ti prispevki pri minimalni plači padli z 19 odstotkov bruto plače v letu 2012 na vsega 4 odstotke v letu 2023.
Cilj ukrepa je bil znižanje stroškov zaposlovanja tam, kjer so podjetja nanj najbolj občutljiva in kjer je tveganje za brezposelnost največje.
Empirični podatki potrjujejo, da razbremenitve delujejo najbolj učinkovito na trg dela in kupno moč takrat, ko so usmerjene v spodnjo in srednjo tretjino plačne lestvice, saj se pri teh skupinah vsak dodaten evro najhitreje prelije nazaj v potrošnjo.
Fiskalne posledice in prenos davčnega bremena
Estonski davčni sistem se pogosto navaja kot model preprostosti, vendar tudi tam vprašanje financiranja države ni izginilo. Standardna stopnja DDV se je s 1. julijem 2025 zvišala na 24 odstotkov.
Estonski primer zato kaže predvsem to, da se ob večjih javnofinančnih potrebah spor ne konča pri razbremenitvi, ampak se preseli v vprašanje, kje bo država dobila manjkajoče prihodke.
Estonski primer kaže, da se izpad prihodkov iz naslova dohodnine ali prispevkov pogosto nadomesti z višjimi posrednimi davki (kot je DDV), ki pa v večji meri obremenijo gospodinjstva z nižjimi in srednjimi dohodki.
Podobno analitično opozorilo prihaja iz Madžarske. Analiza, objavljena v reviji Acta Oeconomica, ugotavlja, da je po uvedbi ravne dohodnine in novih družinskih olajšav kar tri četrtine celotnega davčnega reza (vrednega 444 milijard forintov) ostalo pri davkoplačevalcih v zgornjih dveh dohodkovnih razredih brez otrok.
Če davčne razbremenitve niso ustrezno ciljane, po podatkih raziskovalcev povzročijo povečanje dohodkovne neenakosti, ne da bi ob tem opazneje dvignile splošni življenjski standard večine prebivalstva.
Davčna luknja prav tako ne izgine sama od sebe. Če država na eni strani pobere manj, mora razliko prej ali slej pokriti drugje: z višjim DDV, z drugimi davki, z večjim zadolževanjem ali z nižjo rastjo izdatkov.
Če tega ne stori, so pod pritiskom prav sistemi, ki jih ljudje najbolj občutijo v vsakdanjem življenju - zdravstvo, pokojnine, dolgotrajna oskrba, socialni transferji in širše javne storitve.
Dejavniki bega možganov presegajo davčno politiko
V razpravah o razbremenitvah se kot osrednji argument pogosto navaja preprečevanje bega možganov.
Evropska komisija je v analizi regij, ujetih v razvojno past talentov, ugotovila, da na odločitev o selitvi vpliva širši nabor dejavnikov.
Čeprav višina plače ostaja pomembna, na izseljevanje visoko izobraženih enako močno vplivajo delovni pogoji, kakovost lokalnih javnih storitev, dostopnost stanovanj in zaupanje v državne institucije.
V analiziranih regijah, ki izgubljajo kadre, so plače dosegale 82 odstotkov povprečja EU, kakovost institucij pa je bila ocenjena na le 60 odstotkov evropskega povprečja.
Davčna razbremenitev, ki bi zaradi proračunskega izpada poslabšala kakovost javnega zdravstva, šolstva ali infrastrukture, tako po ugotovitvah Komisije ne bi nujno zadržala talentov, saj bi znižala splošno kakovost bivanja.
Davčni rezi prepogosto udarijo najšibkejše
Znižanje davkov na delo v praksi redko prinaša obljubljeno vsesplošno blaginjo, temveč breme preloži na ranljivejše skupine. Pregled mednarodnih praks kaže jasno sliko.
Slovaška je po uvedbi enotne stopnje davka doživela celo rope trgovin, saj je vlada sočasno zarezala v socialne prejemke in dvignila davek na dodano vrednost na osnovne dobrine.
Madžarska vlada je znižala dohodnino, a je realni dohodek dvignila zgolj najbogatejšim desetim odstotkom prebivalstva. Izpad proračunskih prihodkov so oblasti nadomestile z rekordnim davkom na dodano vrednost, ki najbolj izprazni denarnice revnih gospodinjstev.
Estonija, dolgoletni vzor davčne preprostosti, danes beleži najvišjo stopnjo revščine med starejšimi v Evropski uniji, saj država za socialno varstvo namenja bistveno manj od evropskega povprečja.
Opozorilo pred nepremišljenimi potezami v Sloveniji
Tuje izkušnje potrjujejo tri neizpodbitne vzorce. Države izpad dohodnine pokrijejo z višjimi posrednimi davki ali z rezi v socialno državo, splošne razbremenitve pa finančno okrepijo predvsem tiste z najvišjimi plačami.
V Sloveniji trenutno teče razprava o razvojni kapici in spremembah dohodninske lestvice. Sindikati izpostavljajo izračune, da bi razvojna kapica javnim blagajnam odnesla med 150 in 250 milijonov evrov letno.
Takšen manko neposredno vpliva na financiranje zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojnin. Trenutno statistika uvršča Slovenijo med države z najnižjim tveganjem revščine, a dogajanje v drugih državah uči, da nepremišljeni davčni rezi ta standard izjemno hitro ogrozijo.
Ugotovitve za slovensko politiko
Takšen ukrep bi po svoji zasnovi največ neposredne koristi prinesel predvsem najbolje plačanim, kar pa še ne pomeni, da bi država s tem sama po sebi zadržala več talentov doma.
Evropska komisija pri analizah regij, ujetih v razvojno past talentov, opozarja, da pri odločitvi za odhod ne odloča le višina plače, temveč tudi kakovost institucij, dostopnost stanovanj, delovni pogoji ter raven javnih storitev v okolju, kjer ljudje živijo in delajo.
V teh regijah je bila kompenzacija na zaposlenega pri 82 odstotkih povprečja EU, kakovost institucij pa okoli 60 odstotkov evropskega povprečja.
Prav zato razprave o razvojni kapici ni mogoče zožiti na bruto-neto izračun.
Če bi večjo korist dobil vrh dohodkovne lestvice, izpad pa bi morala država nadomeščati z drugimi davki, z več zadolževanja ali s počasnejšo rastjo izdatkov, bi bil pod pritiskom prav del okolja, ki je za zadržanje kadrov ključen: zdravstvo, šolstvo, infrastruktura, dostopnost storitev in širša kakovost bivanja.
Evropska komisija in novejše analize o talentih posebej opozarjajo, da so dostopnost in kakovost javnih storitev pomemben del tega, ali regije ljudi zadržujejo ali jih izgubljajo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
