So posnetki resnični ali ne? Za volivca je škoda že narejena
Psiholog Žan Lep pojasnjuje, kako politične kampanje z vzbujanjem strahu in negativnimi podobami vplivajo na naše možgane ter krepijo željo po avtoritarnem redu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Letošnja kampanja po oceni socialnega psihologa Žana Lepa ne prinaša nujno povsem novih prijemov, je pa v njej bolj opazen poudarek na negativnosti in vzbujanju strahu.
V javnem prostoru se vrstijo šokantne podobe, nepreverjeni posnetki in svarila pred katastrofičnimi posledicami napačne politične izbire. Lep pojasnjuje, zakaj takšna sporočila delujejo: ker najprej ujamejo pozornost, nato sprožijo občutek grožnje in šele zatem vplivajo na politično presojo.
Na predvolilne plakate določenih političnih strank neznanci obešajo trupla mrtvih živali. V kampanji krožijo tudi domnevni in nepreverjeni zvočni posnetki, katerih avtentičnost preverja policija.
Določeni politični predstavniki ob tem slikajo mračne scenarije o izgubi nacionalne identitete in vzbujajo dvom, ali se bodo v tej državi v prihodnosti sploh še pele slovenske pesmi. Pred volitvami se v javnem prostoru pospešeno kopičijo prijemi, ki volivce nagovarjajo z grožnjo, gnusom in sumničenjem.
V takšnem okolju politični prostor dobiva nekoliko drugačne obrise. Docent za socialno psihologijo in znanstveni sodelavec Žan Lep, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti in v Centru za uporabno epistemologijo Pedagoškega inštituta raziskuje kognitivne temelje političnega odločanja, za Svet24 ponuja podrobnejšo analizo mehanizmov, ki v ozadju vodijo naša dejanja ob soočanju s tovrstno propagando.
V ločenem članku bomo z dr. Žanom Lepom podrobneje raziskali še vpliv medijev, vplivnežev in drugih javnih akterjev, ki odkrito ali prikrito podpirajo posamezne politične opcije, ter pojasnili, zakaj jim ljudje pogosto tako zlahka verjamemo.
Negativne informacije najhitreje pritegnejo pogled
Pri odločanju ljudje nismo povsem razumska bitja. »Nihče ni imun na dejavnike zunaj dometa tradicionalnega pogleda na racionalnost,« pojasnjuje strokovnjak. Naše končne odločitve pri volilnih skrinjicah zelo pogosto usmerjajo globoka čustva, osebne želje in vrednote, ne pa zgolj hladen preračun predstavljenih dejstev.
Lep ob tem opozarja, da politično prepričevanje predstavlja sestavni del vsake volilne kampanje. O propagandi oziroma manipulaciji pa po njegovih besedah govorimo predvsem takrat, ko so nameni neiskreni in ko cilj ni pošteno prepričevanje, temveč zavajanje ali čustvena manipulacija volivcev.
Ustvarjalci političnih kampanj to zelo dobro vedo in pri snovanju sporočil očitno računajo na našo prirojeno nagnjenost k iskanju nevarnosti. Psiholog pri tem izpostavlja ključen mehanizem: »Nagnjeni smo k temu, da nas negativne informacije hitreje dosežejo in prej pritegnejo našo pozornost.«
Plakati z mrtvimi živalmi delujejo natančno po tem določenem principu. Kot pravi strokovnjak, gre za »dražljaje, ki so ljudem repulzivni in neprijetni« ter poskušajo ustvariti izrazito negativno asociacijo ob določeni politični opciji. Takšna podoba človeka najprej zdrzne, nato pa skoraj avtomatsko usmeri njegovo pozornost.
Lep ob tem opozarja, da težko z gotovostjo ocenimo, koliko so takšne akcije resnično premišljene, saj lahko izvirajo tudi iz povsem individualne frustracije ali zgolj posnemanja, a vseeno zaznamujejo javni prostor. Kljub vsemu takšne podobe pogosto povsem zgrešijo svoj osnovni cilj. »Takšna sporočila lahko delujejo odbijajoče in vzbudijo nasprotno reakcijo od tiste, ki bi jo želeli,« pojasni Lep. Agresiven in neokusen pristop številne volivce odvrne od podpore, medtem ko pri trdnih političnih nasprotnikih povzroči ravno obraten učinek.
»Zaradi moralne ogorčenosti se pri njih okrepi prepričanje v pravilnost svoje odločitve in razvrednotenje nasprotnikov,« poudarja psiholog.
Pozornost javnosti ob tem učinkovito pritegnejo tudi plakati brez jasnega avtorja. V Sloveniji jih redno videvamo, predvsem med predvolilnimi kampanjami pa vse pogosteje izražajo politično sovražnost. Na ulicah vizualno izstopajo z značilnim belim ozadjem in rdečim okvirčkom. Čeprav določen del javnosti ve, da te konkretne plakate financira Aleš Štrancar, podjetnik in lastnik konservativnega medija Domovina, povprečen državljan te povezave ne pozna.
Ljudje jih opazijo preprosto zato, »ker niso tipični, ker odstopajo od pričakovanj in ker so nejasni«, kar opazovalce podzavestno spodbudi k iskanju skritih političnih sporočil, pojasni Lep.
Mehanizem strahu ter iskanje grešnega kozla
Ko snovalci kampanj ujamejo našo pozornost, zelo pogosto uporabijo strah kot orodje za prepričevanje. Strah predstavlja eno najmočnejših čustev, ki v posamezniku hitro aktivira naravne obrambne odzive. Žan Lep ta pojav ponazarja z uveljavljeno domačo politično prakso: »To se lepo vidi v pozivih, ki opozarjajo, kako bo ekonomija propadla ali kako se bo izgubila slovenska kultura.«
Ta logika prepričevanja enako uspešno deluje po celotnem političnem spektru, le da posamezni akterji drugače izberejo osrednji objekt grožnje. Določen del političnega prostora kampanjo pogosto opira na svarila pred divjo privatizacijo javnega zdravstva, pred izgubo že priborjenih socialnih pravic ter pred hitrim zdrsom države v avtoritarnost. Snovalci kampanj strah in apokaliptična svarila uporabljajo na obeh polih, pri čemer eni volivce strašijo s propadom kulture in ekonomije, drugi pa z dokončnim razpadom demokratičnih standardov in svoboščin.
Takšna sporočila v ljudeh učinkovito aktivirajo zaznavo grožnje. Strokovnjak opozarja na ključno in pogosto spregledano podrobnost: »Grožnja je lahko realistična ali pa povsem simbolna in umetno ustvarjena, kot je grožnja nacionalni identiteti.« Občutek ogroženosti nato pogosto narekuje iskanje glavnega krivca. Takšno stanje v družbi po besedah psihologa hitro »sproži iskanje grešnega kozla, na katerega lahko usmerimo svojo jezo.«
V stanjih visoke družbene negotovosti in obdanosti z močnimi negativnimi čustvi začnejo volivci nekoliko drugače dojemati politično ponudbo. V takšnih napetih okoliščinah v očeh javnosti »bolj privlačne postanejo politične opcije in stranke, ki ponujajo preproste, hitre in mogoče celo avtoritarne rešitve.«
Ljudje v strahu pogosto raje izberejo voditelje z močno roko in enostavnimi odgovori na sicer zelo kompleksne probleme. Politiki to domnevno nevarnost večkrat umetno napihnejo. Stanje v državi državljanom prikažejo precej slabše, kot je v resnici, ali pa precej boljše in ob tem načrtno spodbujajo strah, da bi nam to blaginjo in stabilnost lahko nekateri vzeli.
Vse to počnejo predvsem z enim namenom: »Da bi nas aktivirali za glasovanje.«
Kako naši možgani poenostavijo odločitve in zakaj propagandi verjamemo
Živimo v času informacijske prenasičenosti, zato naši možgani pri iskanju pravih odgovorov nenehno uporabljajo bližnjice. Žan Lep natančno pojasnjuje ta proces: »Bolj kot se identificiramo z določeno stranko ali konkretnim politikom, manj verjetno bomo kritično presojali njihove ideje ter hitreje sprejeli njihove argumente.«
Volivci svoji izbrani politični opciji avtomatsko pripišejo visoko strokovnost in dobre namene. S to psihološko prilagoditvijo se posamezniki izognejo napornemu preverjanju vsake posamezne informacije, ki kroži v javnosti.
V zadnjih dneh so na anonimnem profilu na omrežju Facebook zaokrožili domnevni posnetki pogovorov, povezani predvsem s funkcionarji Gibanja Svoboda. Njihovo avtentičnost zdaj preverja policija, del vpletenih pa trdi, da so neznanci posnetke priredili oziroma obdelali.
Žan Lep ob pojavu nepreverjenih posnetkov opozarja, da z vidika zaznave volivcev pogosto niti ni najbolj pomembno, ali so resnični. Tudi tiste informacije, ki jih pristojni pozneje ovržejo, ljudem ostanejo v mislih in lahko še naprej podzavestno vplivajo na njihovo presojo.
Takšne nepreverjene vsebine po Lepovih besedah ne škodijo le politikom, ki so njihova tarča. Pri delu javnosti lahko utrjujejo tudi občutek, da so vsi politiki enaki, da ni več komu zaupati in da volitve ničesar bistvenega ne spremenijo. Takšen cinizem dolgoročno ne škodi le posameznim akterjem, ampak krha tudi zaupanje v demokratični proces.
Ljudje svoja politična prepričanja nato dodatno utrjujejo v pogovorih s somišljeniki. Strokovnjak opozarja na moč okolice: »Če se gibamo v krogih, kjer so ljudje poenoteni, bomo to narativo sprejeli.«
Naše dojemanje resničnosti dodatno in pogosto neopazno usmerjajo algoritmi družbenih omrežij ter tradicionalni mediji, ki nam servirajo določene teme in vprašanja.
Ker poglobljeno in kritično informiranje zahteva veliko osebnega truda in časa, analitičen razmislek večkrat preglasijo močna čustva.
Ustvarjalcem kampanj in spletnim algoritmom tako hitreje nasedemo takrat, ko opazimo zastrašujočo izjavo politika ali objavo na spletu, ki v nas prebudi globoko skrb in burno reakcijo, ne glede na to, ali je ta grožnja, na katero opozarjajo resnična, ali ne.
Prisvajanje simbolov in občutek razkola
Politični akterji si v iskanju podpore izjemno radi prisvojijo pomembne nacionalne simbole in globoka čustva, kot je na primer domoljubje. Sogovornik jasno razmejuje dva pogosto pomešana pojma. Patriotizem opisuje kot pozitivno vrednotenje in ljubezen do lastnega naroda, medtem ko nacionalizem vključuje še nevarno prepričanje, da so drugi narodi škodljivi ali slabši.
V domači politični areni določene opcije povsem posvojijo slovensko zastavo in pojem domoljubja. Žan Lep to strategijo razlaga takole: »Domoljubje uporabljajo kot sredstvo za poudarjanje deljene identitete, ki jih poveže in jim omogoča premikanje proti skupnim ciljem.«
Ko si ena stran v politični igri uspešno prisvoji določeno temo in ta v očeh javnosti postane pretežno njena domena, se mora nasprotni politični pol v iskanju lastne prepoznavnosti od te teme pogosto odmakniti. Domoljubi so tako lahko desni in levi, le da ti domoljubje dojemajo drugače. Razlike tudi zato pogosto delujejo večje, kot v resnici so.
Psiholog izsledke raziskav za Slovenijo povzema z zelo zgovornimi besedami: »Ljudje zaznavajo, da je polariziranost in nestrinjanje glede določenih tem v družbi večje, kot dejansko je.« V resnici si velika večina politikov in državljanov želi povsem enake osnovne cilje, kot je na primer gospodarski napredek. Kljub temu politične kampanje načrtno poudarjajo zgolj razlike in s tem umetno poglabljajo navidezni prepad med državljani.
Tovrstne okoliščine lahko pri delu državljanov okrepijo željo po "trši roki" in bolj avtoritarnih voditeljih na čelu države.
Ko strah poveča željo po redu
Sodobna politična retorika in stalno stopnjevanje napetosti v državljanih pogosto prebujata občutek, da stvari drsijo izpod nadzora. Žan Lep opozarja na zelo jasen psihološki vzorec: »Ko ljudje zaznavajo, da družba ne funkcionira, da razpada in postaja nevarna ter negotova, se okrepi želja po vzpostavitvi reda.«
Prestrašeni volivci pospešeno iščejo stabilnost in varnost. Ko politični akterji uspešno ustvarijo vtis kaosa ali pa ko volivce prestrašijo, da bodo zelo kmalu izgubili trenutno blaginjo in pravice, državljani hitreje podprejo tiste, ki obljubljajo trdo roko ter takojšnje ukrepanje.
Javnost vse bolj podpira populistične voditelje. Lep pojasni, da ti izredno radi »ponudijo preproste rešitve, tudi če niso izvedljive, in s tem zadovoljijo volivce.« Ljudje si v stiskah močno želijo nekoga, ki bo težave odpravil hitro in učinkovito, pri čemer pogosto ni najbolj pomembno, ali so te rešitve v resničnem svetu zares mogoče.
»Takšno stanje odpira idealen prostor za avtoritarne voditelje,« opozori Lep.
Cena takšne politike je vse manj prostora za spreminjanje mnenja in vse manj pripravljenosti na dialog. To se ne dogaja zgolj zaradi pomanjkanja komunikacije, temveč proces ustavi globlji razlog.
Kot poudarja Žan Lep, se to dogaja predvsem zato, »ker takrat, ko imamo bolj skrajna stališča in smo prepričani v svoj prav, zmanjka prostora za spreminjanje mnenja.«
V takšnem okolju iskanje kompromisov postane precej oteženo, kar družbo potiska v še globlji razkol in dolgoročno krha tudi same temelje demokracije.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
