7 navad samozavestnih ljudi, ki jih lahko osvojite tudi vi
Samozavest ni prirojena danost, temveč jo lahko krepimo z vsakodnevnimi navadami. Odkrijte 7 navad, ki pomagajo razviti zaupanje vase in premagovati dvome.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Samozavest pogosto povezujemo z odločnostjo, pogumom in sposobnostjo, da se brez zadrege postavimo zase. Občudujemo tiste, ki samozavestno izražajo svoje mnenje, se ne bojijo novih izzivov in jih kritika drugih na videz ne prizadene. Ob tem hitro dobimo občutek, da imajo nekaj, kar nam manjka. Toda samozavest ni nujno tako očitna, kot si predstavljamo, predvsem pa ni rezervirana za tiste, ki so že po naravi bolj odločni in družabni.
Psihologi opozarjajo, da je za naše zaupanje vase pomembnejše od prepričanja, da nam bo vse uspelo, zavedanje, da bomo znali ravnati tudi takrat, ko nam ne bo šlo po načrtih. Takšno zaupanje se razvija postopoma, skozi izkušnje, odločitve in način, kako se odzivamo na vsakodnevne težave. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi naše navade. Nekatere nas namreč neopazno utrjujejo v prepričanju, da smo sposobni obvladovati svoje življenje, druge pa nas ohranjajo v nenehnem dvomu o lastnih sposobnostih.
Katere navade nam torej pomagajo razviti bolj zdravo in trdno samozavest?
#1 Zaupamo si, da bomo kos težavam, tudi kadar nas je strah
Ena najpomembnejših značilnosti samozavesti je prepričanje, da bomo znali poiskati rešitev, tudi kadar se znajdemo v neznanih okoliščinah. To seveda ne pomeni, da nas nikoli ne zagrabi panika, da ne dvomimo o svojih odločitvah ali da vedno vemo, kaj storiti. Pomeni predvsem, da neprijetnih občutkov ne uporabimo za dokaz svoje nesposobnosti.
Ko se znajdemo pred zahtevno nalogo, se lahko hitro ujamemo v razmišljanje o vsem, kar bi lahko šlo narobe. Sprašujemo se, ali imamo dovolj znanja, ali bomo razočarali druge in kaj se bo zgodilo, če nam spodleti. Samozavestnejši pristop je nekoliko drugačen. Namesto da bi od sebe zahtevali zagotovilo o uspehu, se vprašamo, kaj lahko naredimo s sposobnostmi in znanjem, ki jih trenutno imamo. Če se izkaže, da to ne bo dovolj, bomo poiskali pomoč, se naučili česa novega ali prilagodili načrt.
Ameriški psiholog Albert Bandura je takšno prepričanje opisal s pojmom samoučinkovitost. Gre za zaupanje v lastno sposobnost, da lahko izvedemo dejanja, potrebna za dosego določenega cilja. Bandura je poudarjal, da so eden najpomembnejših virov tega zaupanja naše pretekle izkušnje, predvsem tiste, v katerih smo z lastnim trudom uspešno premagali ovire.
Prav zato je koristno, da se ob dvomih spomnimo, s čim vse smo se v preteklosti že spoprijeli. Ne zgolj svojih največjih dosežkov, temveč tudi obdobij, ko smo bili negotovi, prestrašeni ali nepripravljeni, pa smo kljub temu našli pot naprej. Takšni spomini nam lahko pomagajo realneje oceniti svoje sposobnosti, namesto da bi trenutnemu strahu dovolili, da odloča o njih.
PREBERITE TUDI:
#2 Svoje vrednosti ne prepuščamo presoji drugih
Potreba po sprejetosti je povsem naravna. Vsi si želimo, da bi nas drugi cenili, spoštovali in prepoznali naš trud. Malce drugače pa je, če odobravanje postane glavno merilo naše vrednosti. Takrat nam lahko že ena neprijazna pripomba pokvari dan, neodzivnost bližnjega sproži dvome o odnosu, kritika nadrejenega pa nas prepriča, da svojega dela ne opravljamo dovolj dobro.
Če svojo samozavest gradimo predvsem na pohvalah, jo moramo vedno znova potrjevati. Vsaka nova situacija postane nekakšen preizkus, pri katerem čakamo na odziv okolice. Tudi kadar smo uspešni, zadovoljstvo pogosto ne traja dolgo, saj kmalu potrebujemo novo zagotovilo, da smo dovolj dobri.
Zdrava samozavest se razvija tudi takrat, ko se naučimo razlikovati med mnenjem drugih in lastno vrednostjo. Kritiko lahko vzamemo resno, ne da bi jo razumeli kot dokončno sodbo o sebi. Lahko priznamo napako, ne da bi se zaradi nje počutili manjvredne. In lahko sprejmemo dejstvo, da se nekdo z nami ne strinja, ne da bi morali za vsako ceno spremeniti njegovo mnenje.
Pri tem pomaga, če razvijamo tudi lastna merila uspeha. Namesto da se sprašujemo samo, ali so drugi zadovoljni z nami, se lahko vprašamo, ali smo ravnali v skladu s svojimi vrednotami, ali smo se dovolj potrudili in ali smo zadovoljni s svojo odločitvijo. Odgovori ne bodo vedno pritrdilni, vendar nam omogočajo, da svoje ravnanje ocenjujemo bolj samostojno.
Pohvala in kritika nas dosežeta, ne odločata pa o tem, kako gledamo nase in kakšno mnenje imamo o sebi.
#3 Energijo usmerjamo tja, kjer lahko nekaj spremenimo
Velik del naše negotovosti izvira iz želje, da bi imeli stvari pod nadzorom. Radi bi vedeli, kako se bo končal pomemben pogovor, ali bomo dobili želeno službo, kako se bo odzval partner in ali bo naš trud obrodil pričakovane rezultate. Kadar je od teh odgovorov odvisen naš občutek uspešnosti, lahko hitro postanemo ujetniki okoliščin, na katere nimamo veliko vpliva.
Samozavest nam pomaga razvijati navada, da ločujemo med svojim ravnanjem in končnim izidom. Na razgovor za službo se lahko dobro pripravimo, ne moremo pa odločati o tem, koga bo delodajalec izbral. V odnosu lahko iskreno izrazimo svoje občutke, ne moremo pa nadzorovati odziva druge osebe. Za določen cilj se lahko zelo potrudimo, vendar na rezultat pogosto vplivajo tudi okoliščine, ki niso odvisne od nas.
Če uspeh merimo izključno po končnem rezultatu, bomo svojo samozavest nenehno izpostavljali zunanjim dejavnikom. Veliko koristneje je, da se naučimo prepoznati tudi vrednost lastnega prispevka. Smo se dobro pripravili? Smo ravnali premišljeno? Smo izkoristili možnosti, ki smo jih imeli na voljo?
Takšen način razmišljanja nas ne spodbuja k nižjim ambicijam. Nasprotno, omogoča nam, da si postavljamo zahtevne cilje, ne da bi ob vsakem neuspehu podvomili o vseh svojih sposobnostih.
Pomembno je tudi, da znamo pričakovanja prilagajati resničnim okoliščinam. Včasih je vztrajanje smiselno, drugič je pametneje spremeniti pristop ali si priznati, da določen cilj trenutno ni dosegljiv. Tudi takšna odločitev lahko zahteva precej samozavesti, zlasti kadar se bojimo, da jo bodo drugi razumeli kot poraz.
#4 Dovolimo si razočaranje, ne da bi zaradi njega izgubili zaupanje vase
Razočaranje je neizogiben del življenja, še posebno kadar nam je za nekaj resnično mar. Če veliko pričakujemo od odnosa, projekta ali osebnega cilja, nas lahko neuspeh močno prizadene. Včasih smo žalostni, drugič jezni, pogosto pa se neprijetnim občutkom pridruži še dvom o sebi.
Takrat se lahko hitro začnemo obtoževati. Prepričujemo se, da bi morali biti bolj sposobni, bolj previdni ali pametnejši. Posamezen neuspeh tako preraste v precej širšo oceno naše osebnosti. Namesto da bi ugotovili, da nam nekaj ni uspelo, začnemo verjeti, da nismo dovolj dobri.
Samozavestnejši odnos do razočaranja temelji na sposobnosti, da si priznamo neprijetna čustva, ne da bi jih dodatno stopnjevali s samokritiko. Če nas nekaj boli, si lahko dovolimo biti žalostni. Če smo naredili napako, jo lahko obžalujemo in poskusimo popraviti. Nobene potrebe ni, da bi se ob tem še poniževali.
Psihologinja Kristin Neff, ena vodilnih raziskovalk sočutja do sebe, poudarja pomen prijaznejšega odnosa do lastnih napak in pomanjkljivosti. Ko smo sočutni do sebe, sicer še vseeno sprejemamo odgovornost in smo lahko tudi kritični do sebe, a se ne obravnavamo strožje, koti bi obravnavali nekoga, ki nam je blizu.
Ta razlika je pomembna tudi za samozavest. Če vsaka napaka sproži plaz očitkov, postanejo novi izzivi precej bolj zastrašujoči. Če pa vemo, da bomo ob morebitnem neuspehu do sebe ostali razumevajoči, si lažje dovolimo poskusiti.
Koristno je, da se po razočaranju ne sprašujemo samo, kaj smo naredili narobe, temveč tudi, kaj smo se naučili in kaj bi lahko naslednjič storili drugače. Tako neprijetna izkušnja postane vir koristnih informacij, namesto da bi ostala zgolj razlog za dvom o sebi.
#5 Za svoje potrebe poskrbimo, še preden smo povsem izčrpani
Samozavest običajno obravnavamo kot psihološko lastnost, vendar je naše zaupanje vase povezano tudi s telesnim in čustvenim počutjem. Kadar smo kronično neprespani, preobremenjeni ali pod dolgotrajnim stresom, se pogosto težje zberemo, hitreje izgubimo potrpljenje in se manj učinkovito spoprijemamo z zahtevnimi situacijami.
V takšnem stanju lahko tudi povsem običajne obveznosti postanejo velik izziv. Težje sprejemamo odločitve, manj smo potrpežljivi do svojih napak in hitreje dobimo občutek, da ne zmoremo več. Če takšne odzive razumemo kot dokaz svoje nesposobnosti, lahko po nepotrebnem načnejo naše zaupanje vase.
Zato skrb zase ni zgolj prijetna dejavnost, ki si jo privoščimo, kadar nam ostane nekaj prostega časa. Zadosten spanec, redno gibanje, ustrezna prehrana, počitek in čas za dejavnosti, ki nas veselijo, ustvarjajo boljše pogoje za naše vsakodnevno delovanje.
Pomembno je tudi, da znamo prepoznati svoje čustvene potrebe. Včasih potrebujemo pogovor, drugič mir, spremembo okolja ali preprosto nekaj časa brez obveznosti. Če svoje potrebe nenehno odrivamo na zadnje mesto, lahko sčasoma izgubimo občutek, da imamo sploh pravico odločati o svojem času in počutju.
Skrb zase je zato povezana tudi s samospoštovanjem. Kadar svoje potrebe jemljemo resno, si s svojim ravnanjem sporočamo, da smo vredni pozornosti in skrbi. Ob tem pa ni treba, da bi tudi skrb zase postala še ena naloga, pri kateri zahtevamo popolnost. Že manjše, redne spremembe lahko pomembno prispevajo k boljšemu počutju.
#6 Znamo reči ne, tudi kadar drugi niso zadovoljni
Postavljanje meja je ena tistih navad, pri katerih se hitro pokaže, koliko zaupanja imamo v lastno presojo. Če se bojimo razočarati druge, lahko privolimo v obveznosti, za katere nimamo časa, sprejemamo ravnanja, ki nas prizadenejo, ali vztrajamo v okoliščinah, ki nam ne ustrezajo.
Pogosto si takšno prilagajanje razlagamo kot prijaznost, odgovornost ali pripravljenost pomagati. In včasih to tudi je. Toda če vedno znova zanemarimo svoje potrebe, ker se bojimo odziva drugih, ima lahko naša ustrežljivost precej visoko ceno.
Zdrave meje nam omogočajo, da sami presodimo, koliko časa, energije in odgovornosti lahko prevzamemo. Ob tem nam ni treba postati sebični ali brezbrižni do drugih, le pri svojih odločitvah začnemo bolj upoštevati sebe.
Pri tem je koristno sprejeti dejstvo, da postavljanje meja včasih povzroči nezadovoljstvo pri drugih. Prav v takšnih trenutkih potrebujemo zaupanje v svojo presojo. Lahko razumemo razočaranje druge osebe, ne da bi zaradi njega avtomatično opustili svojo odločitev. Lahko smo prijazni in odločni hkrati. In lahko zavrnemo prošnjo, ne da bi morali pripraviti dolgo opravičilo ali pojasnilo, zakaj imamo pravico do svojega časa.
Vsakič, ko postavimo razumno mejo in jo spoštujemo, dobimo novo izkušnjo, da lahko poskrbimo zase tudi v nekoliko neprijetnih medosebnih okoliščinah. Sčasoma nam takšne izkušnje pomagajo, da smo pri svojih odločitvah bolj samostojni.
#7 Ne čakamo da nam bo samozavest zrastla sama od sebe, ampak iščemo izkušnje
Ena najpogostejših zmot o samozavesti je prepričanje, da moramo najprej razviti dovolj zaupanja vase, šele nato pa se lahko lotimo zahtevnejših stvari. Zato odlašamo z odločitvami, se izogibamo novim priložnostim in čakamo na trenutek, ko bomo pripravljeni. Toda občutek popolne pripravljenosti pogosto sploh ne pride.
Samozavest se namreč v veliki meri razvija skozi dejanja. Ko nekaj poskusimo, pridobimo izkušnjo, na podlagi katere lahko realneje ocenimo svoje sposobnosti. Včasih ugotovimo, da smo sposobnejši, kot smo mislili. Drugič odkrijemo, kaj nam še manjka, in dobimo priložnost, da se izboljšamo.
Če se izzivom nenehno izogibamo, si takšne izkušnje odvzamemo. Naš dvom ostane nepreverjen, strah pa lahko sčasoma postane še večji. Nasprotno nam postopno soočanje z obvladljivimi izzivi omogoča, da si pridobivamo vedno več zaupanja v lastne sposobnosti.
Pri tem ni treba začeti z velikimi spremembami. Če nas je strah javnega nastopanja, lahko najprej izrazimo svoje mnenje na manjšem sestanku. Če dvomimo o svoji sposobnosti samostojnega odločanja, lahko začnemo pri odločitvah, pri katerih običajno iščemo potrditev drugih. Če si želimo spremembe na poklicnem področju, lahko najprej raziščemo možnosti, pridobimo dodatno znanje ali naredimo prvi konkreten korak.
Pomembno je, da so izzivi dovolj zahtevni, da se ob njih učimo, vendar ne tako veliki, da bi nas povsem preplavili. Samozavesti ne razvijamo z nepremišljenim tveganjem, temveč s postopnim širjenjem svojih izkušenj.
Prav zato samozavest pogosto pride šele po dejanju. Najprej si dovolimo poskusiti, nato ugotovimo, česa smo sposobni, in šele zatem se začne spreminjati tudi naše prepričanje o sebi.
Samozavest se ne kaže vedno navzven
Ko razmišljamo o samozavesti, jo še vedno pogosto zamenjujemo z družabnostjo, odločnim nastopom ali sposobnostjo, da v vsaki situaciji prevzamemo pobudo. Toda lahko smo tihi, zadržani in previdni, pa imamo kljub temu zelo zdravo zaupanje vase. Prav tako lahko navzven delujemo izjemno samozavestno, v sebi pa nenehno dvomimo o svoji vrednosti.
Veliko pomembneje od vtisa, ki ga naredimo na druge, je to, kako ravnamo s seboj, kadar nam ne gre vse po načrtih. Ali si dovolimo narediti napako? Ali znamo sprejeti kritiko, ne da bi zaradi nje podvomili o vsem, kar smo dosegli? Ali si upamo sprejeti odločitev, čeprav ne moremo predvideti vseh posledic?
Na takšna vprašanja ne bomo vedno odgovorili tako, kot bi si želeli. Tudi samozavest ni nekaj, kar enkrat osvojimo in nato za vedno obdržimo. Spreminja se z našimi izkušnjami, okoliščinami in področji življenja. Na enem področju smo lahko zelo prepričani vase, na drugem pa precej negotovi. Toda prav vsakodnevne navade nam omogočajo, da svoje zaupanje vase postopoma utrjujemo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
