Ana Špacapan

Takrat tega ne veš. Takrat si samo mlada, malo preveč pogumna, malo preveč prepričana vase in malo preveč v vlogi, ki si si jo ustvarila sama. Bila sem stara sedemnajst let. Mislila sem, da razumem svet, a sem ga začela le tipati. Z velikim magnetofonom sem hodila po koncertnih prizoriščih, kot da nosim najpomembnejšo stvar na svetu. In v moji glavi tudi sem. Bila sem novinarka Mladega vala Radia Koper. In to je bilo zame skoraj kot MTV. Spomnim se dvorane v Šempasu.

Ves teden sem se pripravljala, da bom naredila reportažo o skupini Šank Rock, pa ni šlo po načrtu. Šankrockerji niso bili razpoloženi za pogovor, jaz pa sem vedela, da imam še dvajset minut, preden me pride iskat tata. In da brez izjave nimam zgodbe. Brez zgodbe pa … no, to zame takrat ni bila opcija. Bila sem razdražena, tečna. In potem je prišel on. Prijel me je za roko in rekel samo: »Dođi.« In jaz sem šla. Brez vprašanj, brez razmisleka. V zakulisje. In nisem zares dojela, kdo me vodi … Ko sva prišla v zakajeno zakulisje, sem neko lepotičko, ki je slonela ob hladilniku, vprašala: »Kdo pa je ta?« Ups, v prostoru je nastala tišina. Aki me je pogledal, se iz srca nasmejal in rekel: »Pa kaj me ne poznaš?« Takrat mi je kliknilo. Stala sem v backstageu z njim. Z glasom, ki je polnil dvorane, z obrazom, ki ga je poznala cela Jugoslavija. Jaz pa sem ga prepoznala šele, ko me je sam vprašal, ali ga sploh poznam. Nerodno sem se smejala, iskala neke nesmiselne izgovore in hkrati razmišljala, kako zelo sem … Ampak potem se je zgodilo nekaj, kar danes razumem veliko bolje kot takrat. Pogovor. Tako preprost, tako topel, tako normalen. Kot da se poznava že dolgo. Dal mi je izjavo. Lepo, iskreno, z občutkom. Imela sem popoln prispevek. In tisti večer sem spoznala še druge. In iz nekega naključja so nastala prijateljstva, ki trajajo še danes. Še vedno se spomnim njegovega stavka: »Ah, ti bi se morala družiti z mojim sinom!« Takrat sem bila napol užaljena. Želela sem biti tam z njimi, v središču rock’n’rolla …

Minilo je nekaj desetletij … Pred šestimi leti sem končno le spoznala Kikija. Njegovega sina. Prav tistega, o katerem je govoril. Prišel je v Ljubljano, da predstavi svojo glasbo. Vedel je zame. »Prek očeta.« Ko sva se prvič srečala, je bila med nama spontanost. Kot da se poznava že dolgo. Klepetala sva, vmes je Kiki poklical Akija. Smeh, radost. Že takrat sva imela načrt, da bo svojo glasbo predstavil tudi v Sloveniji. In potem … STOP! Covid. Tisti, ki je ustavil vse. Tudi Kikijev prodor v Slovenijo. Načrt je obstal nekje v zraku. Ko se je svet počasi sestavljal nazaj, se je vse zrušilo. Aki je odšel.

Tisti trenutek je bil le tišina. Zmrznila sem. Zmrznil je Kiki. Njegova bolečina je bila nekaj, česar si ne moreš predstavljati, če tega ne doživiš. A s Kikijem sva ostala v stiku. Vedno. Tiho, normalno, brez velikih besed. In potem danes. Prišel je na naš radio. Ekipa ni vedela, kaj pričakovati. Jaz sem vedela. Vedela sem, da ne bo šlo brez čustev. Da bo v prostoru nekaj več kot samo glas. In res je bilo tako. Prinesel je energijo. Ljubezen. Spomin. In nekaj svojega.

Zelo svojega. Po snemanju sva se slišala. Tako kot že ničkolikokrat. In sem pomislila na tisti večer v Šempasu. Na roko, ki me je potegnila v zakulisje. Na stavek, ki sem ga takrat vzela kot šalo. Pa ni bil. Aki je vedel. In danes, ko spremljam Kikija na njegovi poti, imam občutek, da se je krog nekako sklenil. Tako, kot sem nekoč njegov glas lovila na trak magnetofona, danes spremljam glas njegovega sina. In vem, da je to šele začetek. Prisluhnite mu.