Ali za izpolnjeno življenje potrebujemo duhovnost?
Ali za izpolnjeno življenje potrebujemo tudi duhovnost? Nevroznanost razkriva, kako se potreba po smislu in presežnosti povezuje z našim počutjem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Verjetno je marsikomu znan ta scenarij: čeprav imamo streho nad glavo, ljudi, ki so nam blizu, delo, ki ga obvladamo, in dovolj drobnih prijetnosti, da dnevi niso zares slabi, nekako ne moremo začutiti prave izpolnjenosti. Nekje globoko v nas se pojavlja občutek praznine. Ne nujno žalost ali nezadovoljstvo, temveč tiho vprašanje, ali je to res vse. Ali življenje, sestavljeno iz obveznosti, dosežkov, odnosov in trenutkov ugodja, lahko zadovolji tudi našo potrebo po globljem smislu?
André Aleman, mednarodno uveljavljeni nevroznanstvenik in član Kraljeve nizozemske akademije znanosti, se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem možganov in duševnega zdravja. V knjigi De ziel van het brein oziroma Duša možganov raziskuje, kaj se v možganih dogaja med molitvijo, meditacijo, občutenjem čudenja in drugimi duhovnimi izkušnjami. Ob tem ne poskuša dokazati obstoja Boga niti vseh oblik duhovnosti spraviti na skupni imenovalec. Zanima ga predvsem, zakaj ljudje že od nekdaj iščemo stik z nečim, kar nas presega, in kako se ta potreba povezuje z našim duševnim blagostanjem.
PREBERITE TUDI:
Takšno izhodišče je zanimivo predvsem zato, ker nas odvrača od nekoliko osiromašene predstave o človeku. Nismo le bitja, ki potrebujejo varnost, udobje, zdravo telo in dobre odnose. Potrebujemo tudi odgovor na vprašanje, čemu živimo, katere vrednote nas vodijo in kam spadamo v širši sliki sveta.
Duhovnost ni nujno isto kot religija
Duhovnost marsikdo povezuje z vero, molitvijo ali verskimi obredi. Za verujočega človeka je lahko prav odnos z Bogom osrednji vir smisla, tolažbe in pripadnosti. Vendar lahko duhovnost razumemo tudi širše, kot človekovo usmerjenost k tistemu, kar ima zanj trajno vrednost in presega njegove neposredne koristi, skrbi ter vsakodnevne cilje.
Takšno izkušnjo lahko nekdo najde v naravi, drugi v meditaciji, umetnosti, predanosti skupnosti ali pomoči ljudem. Njeno bistvo ni nujno vera v nadnaravno, temveč občutek, da nismo zaprti v meje lastnega jaza. Duhovna razsežnost se lahko pokaže povsod, kjer se dotaknemo nečesa, kar se nam zdi večje, globlje ali trajnejše od našega trenutnega počutja.
Aleman dušo opisuje kot človekovo duhovno usmerjenost oziroma kot vse tisto, kar ima zanj trajen pomen. Takšna opredelitev dopušča različne svetovne nazore, vendar obenem odpira pomembno vprašanje: ali lahko zares živimo izpolnjeno, če je vsa naša pozornost usmerjena le v lastno udobje, uspeh in zadovoljstvo?
Zakaj sreča ni vedno dovolj
Sodobna kultura nas spodbuja, naj iščemo srečo, izboljšujemo svoje življenje in odstranjujemo vse, kar povzroča nelagodje. Vseeno pa dobrega življenja ne moremo enačiti zgolj s prijetnimi občutki. Človek je lahko v nekem obdobju zadovoljen, pa kljub temu ne čuti, da njegovo življenje nekaj pomeni. Lahko pa gre skozi zahtevno preizkušnjo in obenem ohranja močan občutek smisla.
Prav smisel nam pomaga, da dogodkov ne doživljamo le kot naključnega niza prijetnih in neprijetnih izkušenj. Povezuje jih v širšo zgodbo ter nam omogoča, da tudi trpljenje, izgube in razočaranja umestimo v okvir vrednot, odnosov ali ciljev, ki se nam zdijo pomembni. Smisel zato ni zgolj lep dodatek k srečnemu življenju, pogosto postane najdragocenejši ravno takrat, ko sreče začasno ni.
Raziskave sicer ne dokazujejo, da bi bila duhovnost nujen pogoj za duševno zdravje ali da bi bili verujoči ljudje avtomatično srečnejši. Večina ugotovitev kaže na povezanost, pri kateri sodelujejo številni dejavniki, kot so socialna opora, življenjski slog, občutek pripadnosti, skupne vrednote in način spoprijemanja s težavami. Kljub temu vseh ugodnih učinkov religije in duhovnosti verjetno ne moremo pojasniti samo z druženjem. Članstvo v športnem društvu prav tako ustvarja skupnost, vendar človeku praviloma ne ponudi enakega okvira za razumevanje življenja, smrti, izgube in lastnega mesta na tem planetu.
Občutek, da smo del nečesa večjega
Ena od možnih razlag je povezana s tako imenovanim kozmičnim smislom. Gre za občutek, da naše življenje ni popolnoma osamljen in nepovezan dogodek, temveč del večje in trajnejše celote. Vernemu človeku lahko ta okvir ponuja Bog, drugemu narava, človeštvo, prihodnje generacije ali vrednota, ki ji želi služiti.
Takšna perspektiva ne odstrani težav, lahko pa spremeni njihov pomen. Ko se ne doživljamo več kot središče vsega, postanejo neuspehi, zamere in vsakodnevne skrbi nekoliko manj absolutni. Še vedno bolijo, vendar ne predstavljajo več celotne resničnosti. Človek lahko v težkih trenutkih začuti, da je njegovo življenje vpeto v nekaj, kar se ne konča pri trenutni izgubi ali razočaranju.
Prav to je ena od možnih razlag, zakaj se duhovnost pojavlja tudi v raziskavah uspešnega staranja. Ljudje, ki kljub telesnim omejitvam ohranjajo dobro počutje in dejavno življenje, imajo pogosto močan občutek smisla, pripadnosti in duhovne povezanosti. Pri tem ne gre za zanikanje staranja ali bolezni, temveč za sposobnost, da vrednosti življenja ne merijo samo po telesni zmogljivosti, storilnosti in neodvisnosti.
Kaj se v možganih dogaja med duhovnimi izkušnjami
Sodobne metode slikanja možganov omogočajo raziskovalcem opazovanje dejavnosti med molitvijo, meditacijo in občutenjem globokega čudenja. Rezultati kažejo, da različne duhovne prakse niso nevrološko enake. Pri nekaterih oblikah meditacije se zmanjšuje dejavnost v predelih, povezanih z zaznavanjem meja lastnega telesa, kar se lahko ujema z občutkom enosti z okoljem. Med krščansko molitvijo pa se poleg drugih področij aktivirajo tudi omrežja, ki sodelujejo pri socialnem razumevanju in poskusu, da bi dojeli misli drugega.
To je pomembna razlika. Molitev se v možganih ne kaže zgolj kot govorjenje samemu sebi, temveč lahko vključuje značilnosti doživljanja odnosa. Za človeka, ki moli, je drugi v tem odnosu Bog. Nevroznanost pa lahko opazuje le dejavnost možganov in ne more presojati, ali resničnost, na katero se izkušnja nanaša, obstaja. Pri tem moramo upoštevati meje znanstvene razlage. Če vemo, kateri deli možganov so dejavni med neko izkušnjo, s tem še nismo pojasnili njenega celotnega pomena.
Tudi ljubezen, žalovanje in občutek lepote imajo svojo možgansko podlago, vendar jih zaradi tega ne razglasimo za nepomembne ali neresnične. Možgani so medij, prek katerega doživljamo izkušnjo, ne pa nujno njen dokončni vzrok ali celotna razlaga.
Moč čudenja, ki zmanjša naš jaz
Posebno mesto v raziskovanju duhovnosti ima občutek čudenja oziroma strahospoštovanja. Doživimo ga lahko pod mogočnim nočnim nebom, v gorah, ob glasbi, v sakralnem prostoru ali ob rojstvu otroka. Gre za trenutke, ko naletimo na nekaj tako velikega, lepega ali skrivnostnega, da naše običajne predstave za hip ne zadoščajo
Pri takšnih izkušnjah se zmanjša dejavnost možganskih omrežij, povezanih z ukvarjanjem s samim seboj. To ne pomeni, da izgubimo svojo identiteto, temveč da se naš jaz za trenutek umakne iz središča. Težave, ki so še malo prej zapolnjevale ves notranji prostor, se pokažejo v drugačnih razmerjih.
Takšni trenutki so lahko pomemben protistrup kulturi, v kateri smo nenehno spodbujeni k opazovanju, ocenjevanju in izboljševanju samih sebe. Tudi skrb zase se lahko spremeni v neskončen projekt, pri katerem ves čas preverjamo, ali smo dovolj uspešni, umirjeni, zdravi in srečni. Čudenje naš pogled obrne navzven. Za nekaj časa nam ni treba ničesar doseči ali dokazati, ampak smo lahko samo navzoči pred nečim, kar nas presega.
Duhovnost nima vedno samo prijaznega obraza
Ob tem bi bilo napačno duhovnost predstavljati kot samodejno pot do zdravja in notranjega miru. Religiozna okolja lahko človeku prinesejo oporo, lahko pa v določenih okoliščinah krepijo občutke krivde, strahu, izključenosti ali podrejenosti. Tudi duhovne prakse lahko postanejo način bežanja pred resničnimi težavami. Če z govorjenjem o višjem smislu preskočimo žalovanje, jezo ali potrebo po konkretni pomoči, ne govorimo več o zdravi duhovnosti, temveč o izogibanju.
Pomembna je tudi razlika med duhovnostjo in prepričanjem, da lahko z mislimi nadzorujemo vse, kar se nam zgodi. Bolezen, izguba ali nesreča niso dokaz, da nekdo ni dovolj verjel, pravilno meditiral ali razmišljal dovolj pozitivno. Zrela duhovnost človeku ne obljublja popolnega nadzora nad življenjem, temveč mu pomaga živeti tudi z vprašanji, negotovostjo in dejstvom, da nekaterih stvari ne more spremeniti.
Zato ni bistveno le, ali je človek veren ali duhoven, temveč kakšne sadove njegova prepričanja prinašajo. Mu pomagajo živeti bolj povezano, sočutno in odgovorno ali pa povečujejo strah, odvisnost in odmik od resničnosti? Duhovnost, ki podpira dobro življenje, ne zmanjšuje naše človeškosti, ampak jo poglablja.
Kaj v vašem življenju presega vaš lastni jaz?
Ni treba, da sprejmemo določen verski ali duhovni sistem, da bi se vprašali, ali je v našem življenju dovolj prostora za presežnost. Morda smo se navadili razmišljati predvsem o tem, kaj moramo še urediti, doseči, kupiti ali izboljšati. Tudi ko počivamo, pogosto iščemo predvsem zabavo, ki bo za nekaj časa preglasila utrujenost in skrbi.
Toda občutek globine običajno ne nastane iz še ene prijetne izkušnje. Pojavi se, ko se dotaknemo nečesa, kar nas poveže z vrednotami, ljudmi ali svetom zunaj naših neposrednih potreb. Včasih ga najdemo v molitvi ali tišini, drugič ob pogledu na naravo, ustvarjanju, skrbi za drugega ali delu, za katerega verjamemo, da ima pomen.
Zato mogoče ni vprašanje le, kaj nas osrečuje, temveč tudi čemu smo pripravljeni nameniti svoje življenje. Kaj je za nas sveto, četudi te besede ne uporabljamo? Ob čem začutimo čudenje, ponižnost ali globoko povezanost? Katere vrednote bi želeli ohraniti tudi takrat, ko nam ne prinašajo neposredne koristi?
Izpolnjeno življenje verjetno nima enega samega recepta, prav tako znanost ne more določiti, v kaj naj verjamemo. Lahko pa nas opozori, da človekova potreba po smislu, presežnosti in povezanosti ni nepomemben ostanek preteklosti. Morda občutek, da nam kljub urejenemu življenju nekaj manjka, ni znak nehvaležnosti ali osebnega neuspeha, temveč povabilo, naj pogledamo dlje od sebe in ponovno poiščemo tisto, zaradi česar naše življenje ni le prijetno, ampak tudi vredno življenja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
