Zakaj nas lastne odločitve motivirajo bolj kot nasveti drugih?
Zakaj lažje vztrajamo pri ciljih, ki jih doživljamo kot svoje? Razumevanje motivacije nam lahko pomaga tudi, ko želimo k spremembi spodbuditi nekoga drugega.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Včasih lahko nekoga mesece ali celo leta prepričujemo, naj nekaj spremeni. Starši otroka spodbujamo, naj se bolj potrudi v šoli, partnerju prigovarjamo, naj bolje poskrbi za svoje zdravje, prijateljici svetujemo, naj končno zamenja službo, v kateri je že dolgo nezadovoljna. Naši argumenti so lahko povsem razumni, naši nameni dobri, vendar se kljub temu nič ne premakne.
Potem pa se nekega dne zgodi sprememba. Isti človek se sam odloči, da bo nekaj naredil drugače, in nenadoma najde voljo, čas in energijo, ki jih prej ni imel. Zakaj nas lahko lastna odločitev premakne veliko bolj kot še tako dobronamerni nasveti drugih?
Psihologi ugotavljajo, da je odgovor pogosto povezan z razlogi, zaradi katerih si prizadevamo doseči določen cilj. Ni namreč vseeno, ali nekaj počnemo zato, ker si to resnično želimo, ali zato, ker menimo, da bi morali ugoditi pričakovanjem drugih. In če razumemo to razliko, lahko precej drugače pristopimo tudi k motiviranju svojih bližnjih in na nek način tudi sebe.
Isti cilj, povsem drugačna motivacija
Predstavljajmo si, da se odločimo začeti redno telovaditi. Morda nas je k temu spodbudila pripomba o našem videzu, zaradi katere smo se počutili neprijetno. Odločimo se, da bomo nekaj naredili zase, vendar nas v resnici žene predvsem želja, da bi bili drugim bolj všeč ali da bi se izognili njihovim kritikam.
Zdaj pa si predstavljajmo drugačno situacijo. Med izletom v hribe ugotovimo, da nas že krajši vzpon močno utrudi. Pogrešamo občutek telesne zmogljivosti, ki smo ga nekoč imeli, in želimo si, da bi lahko tudi v prihodnje brez težav počeli stvari, ki nas veselijo. Zato se odločimo, da bomo več časa namenili gibanju.
Cilj je v obeh primerih enak, vendar se razlogi zanj bistveno razlikujejo. V prvem primeru nas žene predvsem nezadovoljstvo s seboj in strah pred odzivi drugih, v drugem pa želja po nečem, kar nam je osebno pomembno.
Prav ta razlika je ključna pri teoriji samodoločanja, ki sta jo razvila ameriška psihologa Edward Deci in Richard Ryan. Ugotavljala sta, da je za našo motivacijo izjemno pomemben občutek avtonomije oziroma možnost, da o svojem ravnanju odločamo sami. Kadar razumemo, zakaj nekaj počnemo, in se s svojimi razlogi poistovetimo, smo praviloma bolj pripravljeni vztrajati tudi takrat, ko postane težko.
Pri tem pa obstaja zanimiva podrobnost. Da bi bili za nekaj resnično motivirani, nam dejavnost sploh ni treba biti všeč. Morda ne maramo zgodnjega vstajanja ali naporne vadbe, vendar smo se pripravljeni potruditi, ker vemo, kaj nam bo to prineslo. Pomembno je, da v tem, kar počnemo, prepoznamo svoj smisel.
PREBERITE TUDI:
Zakaj pri svojih ciljih lažje vztrajamo?
Psihologa Kennon Sheldon in Andrew Elliot sta leta 1999 v treh raziskavah spremljala, kako uspešni smo pri doseganju različnih osebnih ciljev. Zanimalo ju je predvsem, ali je pomembno, koliko se naši cilji ujemajo z našimi resničnimi željami, interesi in vrednotami.
Ugotovila sta, da smo pri ciljih, ki jih doživljamo kot svoje, pripravljeni vložiti več vztrajnega truda in jih zato tudi pogosteje dosežemo. Poleg tega nam takšni dosežki prinesejo več zadovoljstva kot uspehi, za katere smo si prizadevali predvsem zaradi zunanjih pričakovanj.
Pomislimo na službeno napredovanje. Morda si že leta prizadevamo za višji položaj, ker smo prepričani, da bomo šele tako dokazali svojo sposobnost in uspešnost. Ko napredovanje končno dosežemo, smo sprva ponosni, kmalu pa ugotovimo, da nas novo delo pravzaprav ne veseli. Dobili smo priznanje, ki smo si ga želeli, vendar z njim nismo zadovoljili svojih globljih potreb.
Če bi si za napredovanje prizadevali predvsem zato, ker nas zanimajo nove odgovornosti, ker želimo razvijati svoje sposobnosti ali uresničiti zamisel, ki nam veliko pomeni, bi lahko isti dosežek doživeli povsem drugače.
Raziskovalci za takšno ujemanje ciljev z našimi vrednotami uporabljajo izraz self-concordance. Njihove ugotovitve nas opozarjajo, da pri postavljanju ciljev ni pomembno samo, kako jih bomo dosegli, ampak tudi, zakaj si jih sploh želimo.
Zakaj nas prigovarjanje pogosto ne premakne?
Čeprav vemo, kako pomembna je lastna motivacija, pri drugih pogosto ravnamo ravno nasprotno. Kadar želimo, da bi nekdo nekaj spremenil, mu običajno začnemo razlagati, zakaj bi bilo to zanj dobro. Če ne zaleže, ponovimo argumente, opozorimo na posledice in postanemo še bolj vztrajni.
Toda več ko je prigovarjanja, bolj lahko druga stran doživlja spremembo kot nekaj, kar ji vsiljujemo. Namesto da bi razmišljala o koristih predlaganega ravnanja, se začne ukvarjati s tem, kako se ubraniti pritiska.
To seveda ne pomeni, da so nasveti, nagrade ali zunanje spodbude vedno neučinkoviti. Pohvala nas lahko razveseli, obljubljena nagrada spodbudi k dodatnemu trudu, bližnji pa nas lahko s svojim nasvetom opozorijo na nekaj, česar sami nismo opazili. Vpliv pa se lahko občutno zmanjša takrat, ko so zunanji pritiski edini razlog za naše ravnanje.
To so raziskovalci preverjali tudi pri spreminjanju navad, povezanih z zdravjem. V pregledu 73 raziskav, objavljenem leta 2020, so ugotovili, da lahko pri uvajanju bolj zdravih navad pomaga, če sami prepoznamo razloge, zaradi katerih si spremembe želimo, in imamo občutek, da pri njej sodelujemo po lastni odločitvi. Takšni rezultati potrjujejo, da je pri spreminjanju navad pomembno tudi, kako doživljamo razloge za spremembo.
To je še posebej pomembno pri navadah, ki zahtevajo dolgotrajno vztrajanje. Ko začetno navdušenje popusti, potrebujemo razlog, zaradi katerega se nam zdi vredno nadaljevati.
Namesto prepričevanja lahko poskusimo z vprašanji
Kadar želimo nekoga spodbuditi k spremembi, imamo pogosto že pripravljen odgovor, kaj bi moral narediti. Toda če želimo, da bi se za spremembo zares odločil sam, je koristneje, da najprej poskušamo razumeti, kako na situacijo gleda on.
Na takšnem načinu pogovora temelji tudi coaching, pri katerem z vprašanji in pozornim poslušanjem pomagamo sogovorniku, da sam razjasni svoje želje, prepozna ovire in poišče možnosti za napredek. Namesto da bi mu ponudili rešitev, ga spodbujamo, da o njej razmisli sam.
Predstavljajmo si, da nas skrbi prijateljica, ki je že dolgo nezadovoljna v partnerskem odnosu. Večkrat nam potoži, da se počuti zapostavljeno, vendar kljub temu ostaja v enakih okoliščinah. Najraje bi ji povedali, kaj bi morala storiti, morda ji celo svetovali, naj odnos konča. Toda če na takšno odločitev ni pripravljena, bodo naši nasveti verjetno naleteli na odpor.
Namesto tega jo lahko vprašamo, kaj v odnosu najbolj pogreša, kako si predstavlja partnerstvo, v katerem bi bila zadovoljna, in kaj bi si želela, da bi bilo čez leto dni drugače. Morda bo ob teh vprašanjih prvič zares razmislila, kaj potrebuje in kaj je pripravljena storiti. Lahko se bo odločila za pogovor s partnerjem, postavljanje jasnejših meja ali kakšno drugo spremembo, ki je sami nismo predvideli.
Bistveno je, da nas njeni odgovori resnično zanimajo. Če vprašanja uporabljamo zgolj zato, da bi jo neopazno pripeljali do odločitve, ki smo jo zanjo že sprejeli, ji v resnici ne prepuščamo izbire.
Zakaj je pomembno, da sami izrečemo razloge za spremembo?
Zanimivo je, da podoben pristop uporabljajo tudi strokovnjaki, ki ljudem pomagajo spreminjati dolgoletne navade. Pri tem se pogosto srečujejo z na videz protislovnim položajem: nekaj si želimo spremeniti, hkrati pa se temu upiramo.
Morda se zavedamo, da nam kajenje škoduje, vendar nam cigareta pomeni nekaj minut sprostitve. Ali pa si želimo več gibanja, a se po napornem dnevu težko odpovemo počitku na kavču. Razloge za spremembo poznamo, vendar imamo tudi razloge, zaradi katerih vztrajamo pri starem vedenju.
Prav takšnim situacijam je namenjen motivacijski intervju, svetovalni pristop, ki sta ga razvila psihologa William R. Miller in Stephen Rollnick. Namesto prepričevanja in opozarjanja na posledice svetovalec s premišljenimi vprašanji in poslušanjem pomaga raziskati nasprotujoče si želje ter prepoznati lastne razloge za spremembo. Pri tem ni pomembno le, da nam nekdo pove, zakaj bi bilo nekaj dobro za nas. Pomembno je tudi, da sami razmišljamo o teh razlogih in jih izrazimo s svojimi besedami.
Učinkovitost takšnega pristopa so preverjali tudi v raziskavah. Analiza 97 raziskav, objavljena leta 2024, je pokazala, da so programi, ki so vključevali motivacijski intervju, v povprečju nekoliko uspešneje spodbujali telesno dejavnost kot primerjalni pristopi brez njega. Raziskava kaže, da je lahko način pogovora pomemben del spodbujanja sprememb.
Včasih je najtežje sprejeti, da drugi ne želijo istega kot mi
Ko nam je za nekoga mar, si želimo, da bi izkoristil svoje sposobnosti, se izognil napakam in sprejel odločitve, za katere verjamemo, da bi mu izboljšale življenje. Prav zato je včasih težko opustiti prepričevanje, še posebej kadar se nam zdi rešitev povsem očitna.
Toda drugi imajo lahko drugačne želje, vrednote in predstave o tem, kaj je zanje dobro. Morda nekomu veliko pomeni poklicna uspešnost, drugemu pa je pomembneje, da ima dovolj časa za družino. Nekdo si želi sprememb in novih izzivov, drugi se v trenutnem življenjskem obdobju bolje počuti ob predvidljivosti in stabilnosti.
Če želimo pri drugih spodbuditi motivacijo, moramo zato najprej razumeti, kaj je pomembno njim. To ne pomeni, da se moramo z njihovimi odločitvami vedno strinjati ali da ne smemo izraziti svojih skrbi. Pomeni pa, da jim s svojimi nasveti ne moremo nadomestiti osebnih razlogov za spremembo.
Ko bomo naslednjič želeli nekoga prepričati, naj nekaj naredi drugače, se zato vprašajmo, ali smo mu že dovolj dobro prisluhnili. Morda bomo ugotovili, da mu lahko bolj kot z novim nasvetom pomagamo z vprašanjem, na katero mora odgovor poiskati sam. Kajti cilj, ki ga razumemo in sprejmemo kot svojega, nam daje razlog za trud tudi takrat, ko nas nihče več ne spodbuja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
