Zakaj moški toliko redkeje izberejo osebno rast in terapijo
Moški stiske pogosto skrivajo za delom, umikom ali razdražljivostjo. Zakaj se redkeje odločajo za osebno rast in terapijo ter kakšne so posledice?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Poznate kakšnega moškega, ki se ukvarja z osebno rastjo ali celo obiskuje terapijo? Statistični podatki govorijo, da je to le majhna možnost. V programih osebne rasti sodeluje le okoli 20 % moških, najpogosteje pa še precej manj. Podobno je tudi v terapevtskih praksah. Moški psihološko pomoč še vedno iščejo zelo redko, navadno šele takrat, ko pridejo do točke, ko izzivi postanejo kritično resni. Tako ni presenetljivo, da je stopnja samomora pri moških kar nekajkrat višja kot pri ženskah.
Naj vas ne prestrašimo – ne bomo govorili o tem, kaj moški delajo narobe. Govorili bomo o tem, zakaj tako dolgo vztrajajo brez pomoči in kakšna je cena tega.
Velik del problema namreč ni v tem, da moški ne bi čutili, ampak v tem, da so se naučili živeti tako, da jim teh občutkov ni treba zares pogledati. Dokler stvari kolikor toliko delujejo, dokler zmorejo opravljati svoje vloge, dokler ni popolnega razpada, se zdi, da je vse v redu.
A “v redu” pogosto pomeni nekaj precej drugega.
Ne gre za to, da moški ne čutijo – gre za to, kako so se naučili s tem živeti
Veliko fantov je in še vedno odrašča z zelo zgodnjim sporočilom, da je treba potrpeti. Da mora fant »bit dec«, stisniti zobe, ne komplicirati in ne jokati. Da se težave rešujejo, ne razlagajo. Marsikdo tega ni slišal v tako neposredni obliki, pa je vseeno zelo dobro razumel, kaj se od njega pričakuje. Ko mu je bilo hudo, ni dobil prave tolažbe, ampak bolj tiho navodilo, naj se pobere. Ko je bil ranljiv, je hitro dobil občutek, da je s tem nekaj narobe. Ko je pokazal nemoč, je tvegal posmeh, nelagodje ali umik okolice.
PREBERITE TUDI:
Potem tak fant odraste v moškega, ki zna delati, skrbeti, reševati, funkcionirati. Težje pa prepozna, kaj se z njim dogaja, ko se začne od znotraj lomiti. To pa zato, ker je vse prepogosto svoja čustva moral predelati v nekaj sprejemljivega. Navadno se to odrazi v utrujenosti, ciničnosti, razdražljivosti, tišini … In pogosto tudi s kompenzacijo – z alkoholom, športom do izčrpanosti, neskončnim brskanjem po telefonu ali jezo, ki je v resnici zadnja obramba pred občutkom neuspeha ali sramu.
Ko je “funkcioniranje” dovolj dober razlog, da se nič ne spremeni
Veliko odraslih moških tako danes živi v načinu, kjer so stvari na zunaj videti urejene. Hodijo v službo, skrbijo za dohodek, vsaj v osnovi poskrbijo za svojo družino, izpolnjujejo obveznosti. Ni velikega razloga, da bi kdo rekel, da nekaj resno ne deluje.
A v ozadju pogosto postajajo vedno manj potrpežljivi, hitreje razdražljivi, umikajo se pogovorom in se izogibajo odnosom, kjer jim je neprijetno ... Zelo pogost je tudi občutek, da je vsega preveč, pa hkrati ničesar, kar bi bilo mogoče jasno poimenovati.
Ker to še vedno omogoča funkcioniranje, se ne zdi nujno, da bi človek karkoli spreminjal.
A tu se skriva ena največjih pasti, saj to ni stanje, ki bi bilo stabilno, ampak se počasi premika in to največkrat v smer, kjer začnejo postajati posledice vidne najprej v odnosih.
Kompenzacijska vedenja, ki postanejo način življenja
Ko človek nima prostora, da bi predelal, kar se v njem dogaja, si skoraj vedno najde načine, kako to zadržati pod kontrolo.
Veliko moških to naredi zelo funkcionalno. Delo postane več kot obveznost. Postane prostor, kjer ni treba čutiti. Dolge ure niso več samo nuja, ampak način, kako se izogniti tišini, v kateri bi bilo treba pogledati vase. Hobiji, šport, projekti – vse to lahko ostane zdravo, dokler ne začne nadomeščati stika. Ko postane pomembneje biti drugje kot doma in ko je lažje vlagati energijo v aktivnosti kot v odnos.
Pri nekaterih gre še korak dlje. Alkohol, marihuana, stalna potreba po stimulaciji, adrenalinu. Najprej kot ventil. Potem kot način, kako sploh ohranjati ravnovesje.
Na zunaj to pogosto ne izgleda problematično. Včasih celo nasprotno. Delaven. Aktiven. Zagnan. Vedno v pogonu. A razlika med izbiro in kompenzacijo je v tem, da pri kompenzaciji človek brez tega ne zmore več biti v miru sam s sabo.
In to je točka, kjer stvari začnejo vplivati tudi na vse okoli njega.
“Meni je v redu” ne pomeni nujno, da je v redu tudi drugim
Veliko moških iskreno verjame, da je z njimi vse v redu. Saj zmorejo in se imajo pravzaprav čisto dobro. A odnosi ne živijo od tega, ali nekdo zmore, pač pa od tega, kako se ob njem počutijo drugi.
Kako je partnerki, ko pogovori obstanejo na pol poti. Kako je otrokom, ko jih zadene reakcija, ki je hitrejša, kot bi morala biti. Kako je v prostoru, kjer je prisotna napetost, čeprav ni izrečena.
Večina moških ne želi nikogar prizadeti. A hkrati ne vidijo, da način, ki jim omogoča, da zdržijo, lahko druge počasi oddaljuje. In prav zato se pomoč še vedno zdi nekaj, kar ni potrebno.
Zakaj je pomoč pogosto doživeta kot poraz
Terapija ali kakršnakoli globlja oblika podpore od človeka zahteva nekaj, česar mnogi moški niso bili vajeni povezovati z dostojanstvom. Zahteva, da se za trenutek ne delaš, da imaš vse pod kontrolo. Da priznaš, da nekaj ne deluje in da iskreno poveš, česa ne znaš več nositi sam.
To pa za nekoga, ki je svojo vrednost gradil na zanesljivosti, učinkovitosti in samostojnosti, ni majhen korak. Lahko je zelo konkreten udarec za občutek kompetentnosti. Moški pogosto ne bežijo pred pomočjo zato, ker bi jim bilo vseeno. Bežijo pred občutkom, da bodo v lastnih očeh manj vredni, če jo bodo potrebovali.
Strokovna literatura to dosledno povezuje s samostigmo, sramom, strahom pred izgubo nadzora in z normami, ki pomoč razumejo kot znak šibkosti namesto kot obliko aktivnega soočanja.
Zato v praksi pogosto vidimo enako sliko. Moški bo še dolgo vztrajal v slabem stanju, čeprav ga to že načenja v odnosu, delu in telesu. Namesto, da bi priznal, da potrebuje pomoč, se bo izgovarjal, da je le utrujen. Da je to samo obdobje, ko je bolj živčen in rabi le malo več miru.
Včasih se za tem skriva depresivnost, ki je ne prepozna niti on sam. Včasih dolgotrajna tesnoba. Včasih izgorelost. Včasih stara nepredelana bolečina, ki je leta delovala tiho, potem pa začne prihajati ven v najbolj vsakdanjih trenutkih. Ob otrocih, intimnosti, konfliktu, staranju ali enostavno ob občutku, da bi moral biti srečen, pa ni.
Osebna rast ni nekaj za šibke, ampak za tiste, ki nočejo več živeti na avtopilotu
Del težave je tudi v tem, kako si osebno rast predstavljamo. Če jo moški vidijo kot neko megleno ukvarjanje s sabo, polno jezika, v katerem se ne najdejo, je razumljivo, da jih odbija. Če pa jo začnejo razumeti kot nekaj zelo konkretnega, se prepričanje lahko hitro spremeni.
Osebna rast pomeni, da opaziš svoje vzorce, preden ti ponovno uničijo bližino, energijo ali mir. Pomeni, da ne živiš samo iz refleksov, ki si jih razvil, ko si moral preživeti težje dele svoje zgodbe. Pomeni, da znaš bolje upravljati stres, se manj impulzivno odzivati, jasneje postavljati meje, bolje slišati sebe in druge. Pomeni tudi, da ne čakaš, da se ti sesuje zakon, telo ali živčni sistem, preden priznaš, da bi bilo smiselno nekaj spremeniti.
V resnici je to ena najbolj aktivnih odločitev, ki jih človek sploh lahko sprejme. V jeziku, ki je mnogim moškim bližji, bi lahko rekli takole: osebna rast ni umik s terena, ampak trening za zahtevnejšo igro. Ne zato, da bi postali nekdo drug, ampak zato, da nas stare obrambne navade ne bi več vodile hitreje od nas samih.
Terapija ni edina pot, je pa pogosto najkrajša
Pomembno je povedati tudi to, da pomoč ni samo ena.
Nekateri moški lažje vstopijo skozi coaching, ker je bolj usmerjen, konkreten, bližje jeziku ciljev in rezultatov. Drugim bolj ustreza terapija, kjer lahko odprejo tudi globlje plasti, ki jih sami ne znajo razložiti.
Ni enega pravilnega načina. Pomembno pa je, da moški sploh nekam stopi. Da ne ostane sam s predstavo, da mora vse narediti brez opore. Včasih se prava oblika pomoči pokaže šele potem, ko prvič doživi, da ga nekdo ne obsoja, ne razvrednoti in mu ne jemlje dostojanstva.
Kaj pomoč v resnici prinese moškemu
Prinese mu več kot samo to, da se “razgovori”. To je eden najbolj površnih mitov o terapiji. Dobra pomoč moškemu ne vzame moči, ampak mu jo vrača tja, kjer jo je prej izgubljal, ne da bi to sploh opazil.
Prinese več notranje jasnosti. Manj razpršene jeze. Manj potrebe, da se ob vsakem pritisku zapre ali eksplodira. Boljši stik s telesom in signali preobremenitve. Več izbire v trenutkih, ko bi prej reagiral avtomatsko. Več bližine v partnerstvu, ker mu ni treba vsega prevajati v molk ali obrambo. In pogosto tudi več spoštovanja do samega sebe, ker prvič vidi, da je mogoče živeti z manj notranjega napora.
Marsikateri moški je bil dolga leta prepričan, da bo pomoč iz njega naredila mehkejšega, manj odločnega, manj moškega. V resnici pogosto postane ravno bolj stabilen. Bolj zbran. Manj obramben. Manj razcepljen med to, kar čuti, in to, kar kaže navzven.
Pogosto je največji premik v tem, kako začnemo gledati na pomoč
Dokler bomo pomoč povezovali s porazom, jo bodo mnogi moški odlagali do zadnje točke. Dokler bo veljalo, da je vrednost moškega v tem, koliko zdrži brez opore, bomo še naprej živeli ob tihih stiskah, ki se doma kažejo kot molk, napetost, odtujenost in zlomljen odnos.
Ko pa pomoč enkrat začnemo razumeti kot obliko zrelosti, postane veliko lažje. Razumevati začnemo, da to ne pomeni, da smo slabotni ali nesposobni. Ravno obratno. Postanemo lahko dovolj iskreni, da ne želimo več živeti samo iz obrambe in nočemo svojih najbližjih še naprej srečevati skozi nepredelano bolečino. Pripravljeni smo investirati vase, a ne zato, ker bi bilo z nami nekaj narobe, ampak zato, ker vemo, da lahko tako živimo bolje, bolj mirno in bolj prisotno.
Je to morda tista najmočnejša oblika moškosti? Ne tista, ki vse prenese sama, ampak tista, ki si upa narediti zavesten in odločen korak, še preden življenje namesto nje udari po mizi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
