Ali lahko s stimulacijo vagusnega živca izboljšamo spomin in učenje?
Nova raziskava razkriva, kako stimulacija vagusnega živca vpliva na utrjevanje naučenega in odpira zanimive možnosti za izboljšanje spomina in učenja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se učimo nečesa novega, običajno največ pozornosti namenimo temu, kako učinkovito bomo izkoristili čas, namenjen učenju. Toda za to, koliko si bomo zapomnili, ni pomembno le, kaj počnemo med učenjem, temveč tudi, kaj se v naših možganih dogaja po njem. Japonski znanstveniki so zdaj odkrili, da bi lahko pri utrjevanju naučenega pomembno vlogo igral tudi vagusni živec, ki povezuje možgane s številnimi notranjimi organi.
Naši možgani se ne nehajo učiti v trenutku, ko zapremo knjigo, odložimo glasbilo ali zaključimo vadbo nove spretnosti. Takrat se namreč nadaljuje proces, ki mu znanstveniki pravijo utrjevanje oziroma konsolidacija spomina. Med njim se novo pridobljene informacije in spretnosti postopoma utrjujejo, da jih bomo lahko uporabili tudi pozneje.
PREBERITE TUDI:
Raziskovalci japonske univerze Tohoku so se odločili preveriti, ali lahko na ta proces vplivajo s stimulacijo vagusnega živca. Rezultati njihove raziskave, objavljene avgusta 2026 v znanstveni reviji iScience, so pokazali, da so miši, ki so bile po učenju deležne električne stimulacije tega živca, v naslednjih dneh bolje ohranile naučeno spretnost. Odkritje je še posebej zanimivo zato, ker nakazuje, da na delovanje naših možganov pomembno vplivajo tudi signali, ki prihajajo iz telesa.
Kaj je vagusni živec in zakaj je tako pomemben?
Vagusni živec, ki mu pravimo tudi klatež, je deseti možganski živec in eden najdaljših ter najbolj razvejanih živcev v našem telesu. Izvira iz možganskega debla, od koder poteka skozi vrat v prsni koš in trebušno votlino ter se povezuje s številnimi notranjimi organi, med drugim s srcem, pljuči in prebavili.
Njegova glavna posebnost je, da omogoča stalno dvosmerno komunikacijo med možgani in telesom. Po njem možgani pošiljajo signale notranjim organom, hkrati pa prejemajo informacije o njihovem delovanju. Tako so ves čas obveščeni o dogajanju v našem telesu in lahko temu ustrezno prilagajajo njegove odzive.
Vagusni živec je tudi pomemben del parasimpatičnega živčnega sistema, ki sodeluje pri umirjanju organizma po stresu, uravnavanju srčnega utripa in prebavi. Ko smo vznemirjeni ali prestrašeni, se naše telo pripravi na ukrepanje, ko nevarnost mine, pa parasimpatični živčni sistem pomaga vzpostaviti mirnejše stanje.
Zaradi njegove vloge pri uravnavanju telesnih funkcij znanstveniki že dolgo raziskujejo možnosti stimulacije vagusnega živca. Električna stimulacija se v medicini že uporablja pri zdravljenju nekaterih bolezni, med drugim določenih oblik epilepsije in depresije. V zadnjih letih pa raziskovalce vse bolj zanima tudi, kako bi lahko vplivala na delovanje možganov, spomin in učenje.
Največja razlika se je pokazala šele po učenju
Japonski raziskovalci so v poskusu miši učili posebne naloge, pri kateri so morale z očmi slediti premikajočim se vzorcem. Gre za obliko motoričnega učenja, pri kateri sodelujejo mali možgani, ki imajo pomembno vlogo pri usklajevanju gibanja in učenju gibalnih spretnosti.
Po končani vadbi so nekaterim mišim z majhno elektrodo električno stimulirali vagusni živec. Pri tem niso opazili bistvenega izboljšanja že med samim učenjem. Razlika se je pokazala šele naslednji dan in ob nadaljnjem preverjanju, ko so miši, ki so prejele stimulacijo, nalogo opravljale bolje od tistih, ki stimulacije niso bile deležne.
Prav čas stimulacije je bil po besedah vodje raziskave, profesorja Koja Matsuija, ključnega pomena. Stimulacija je bila namreč izvedena šele po koncu vadbe, kar nakazuje, da je vplivala predvsem na procese, s katerimi možgani utrjujejo že pridobljeno znanje.
Raziskovalci so želeli razumeti tudi, kaj se ob tem dogaja v možganih. Zato so spremljali spremembe količine krvi v predelu malih možganov, ki sodeluje pri učenju omenjene naloge. Ugotovili so, da je električna stimulacija vagusnega živca povzročila ritmično spreminjanje količine krvi v tem predelu. Pri miših, pri katerih so bile te spremembe izrazitejše, so praviloma zaznali tudi boljše dolgoročne rezultate učenja.
To odpira zanimivo možnost, da stimulacija vagusnega živca ne vpliva le na delovanje živčnih prenašalcev, temveč tudi na razmere v možganih, ki omogočajo trajnejše spremembe živčnih povezav. Kakšno vlogo imajo pri tem spremembe v možganskem ožilju, bodo morale pojasniti nadaljnje raziskave.
Kaj to pomeni za naše sposobnosti učenja?
Čeprav so rezultati obetavni, raziskava še ne pomeni, da bi lahko s stimulacijo vagusnega živca preprosto izboljšali svoj spomin. Poskus je bil opravljen na miših in je obravnaval specifično obliko motoričnega učenja, zato ugotovitev še ne moremo neposredno prenesti na človekovo pomnjenje informacij, učenje tujih jezikov ali pripravo na izpite.
Vseeno pa raziskava prinaša pomembno novo spoznanje o povezavi med telesom in možgani. Dolgo smo učenje povezovali predvsem z možgansko aktivnostjo, pozornostjo in ponavljanjem, zdaj pa znanstveniki vse podrobneje raziskujejo tudi vpliv telesnih procesov na to, kako uspešno se naučeno ohrani.
Odkritje je zanimivo tudi zato, ker kaže, da čas po učenju ni zgolj obdobje počitka, temveč pomemben del procesa, v katerem se oblikujejo trajnejši spomini. To seveda ne zmanjšuje pomena vaje, ponavljanja in kakovostnega spanja, odpira pa dodatne možnosti za razumevanje, kako bi lahko v prihodnosti podprli sposobnost učenja.
Lahko vagusni živec spodbudimo tudi sami?
V znanstvenih raziskavah vagusni živec stimulirajo s posebnimi električnimi napravami, vendar lahko nekatere predele, kjer potekajo njegove živčne vejice, nežno masiramo tudi sami. Eden takšnih predelov je ušesna školjka, predvsem vdolbinica ob vhodu v sluhovod, kjer poteka tudi ušesna veja vagusnega živca.
S konico prsta lahko ta predel nežno masiramo s počasnimi krožnimi gibi. Pritisk naj bo blag in prijeten, masaža pa lahko traja približno minuto ali dve. Zanimivo je, da si ušesa včasih povsem spontano drgnemo ali masiramo tudi sami, predvsem kadar smo utrujeni, napeti ali zatopljeni v razmišljanje. Kot da bi naše telo samo vedelo, da mu takšen dotik prija.
Seveda takšne masaže ne moremo enačiti z električno stimulacijo, lahko pa jo vseeno uporabimo kot prijeten sprostitveni ritual, denimo po daljšem obdobju zbranega učenja ali miselnega dela.
Raziskava japonskih znanstvenikov je tako še en zanimiv prispevek k razumevanju, kako tesno sta povezana naše telo in možgani. Predvsem pa nas opozarja na nekaj, kar pri učenju pogosto spregledamo: ko zaključimo vadbo ali odložimo knjigo, delo naših možganov še zdaleč ni končano. Prav v času po učenju se namreč odloča tudi o tem, koliko naučenega bomo ohranili za prihodnje dni.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
