Shuttestock

Kako so strokovnjaki sploh izvedeli, da se to pripravlja? Zaradi klica enega ali dveh dobrih ljudi, ki so to opazili. Tako preprosto gre to. »Če nas ne bi posebej opozorili, sprememb ne bi opazili. Šlo bi mimo nas. V praksi bi morali biti na takšne spremembe pozorni vsak dan, kar pa je nemogoče. Za takšne posege v zakonodajo bi morala razprava po Aarhuški konvenciji trajati šest mesecev,« je povedal izredni profesor dr. Mihael Brenčič, hidrogeolog in predsednik Slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrologov.

12 dni ni dovolj. Novela zakona je bila v javni obravnavi vsega 12 dni, kar je premalo celo za odziv strokovnjakov, ki predpise in prakso dobro poznajo. Predmet tega zakona je ureditev sredstev za redno vzdrževanje vodotokov, kar je seveda dobro, ampak vse drugo je vredno korenitega razmisleka in soočenja argumentov strokovnjakov, ki so za tvorno sodelovanje vedno na voljo. Zakaj je bilo torej treba tako pomemben zakon sprejeti po hitrem postopku?

»Ne moremo se znebiti občutka, da je za vsem tem točno določena agenda, a nihče ne ve, kaj. Zavedamo se, da je treba zakonodajo dopolnjevati in izboljševati, stroka se razvija, vedno več vemo, a vse spremembe morajo biti premišljene. Razmerja v vodnem krogu so kot pajčevina. Ko nekaj pokvariš, se podre vse. Po sprejetju tega zakona je stanje bolj kaotično, zakoni pa bi morali razmere izboljševati, ne pa ravno nasprotno,« razlaga Brenčič.

Lope in ograje ob jezerih. V sprejetih spremembah se sedaj skriva, na primer, da so ob vodi dovoljeni zasebni enostavni objekti, za katere ne potrebujete gradbenega ne vodnega dovoljenja. To je po besedah Brenčiča izredno nepredvidljiva sprememba, za katero še ni pravne prakse. »Novi zakon odpira veliko več možnosti kot prej, zmanjšuje stopnjo varovanja vodnih virov, dostopa in pravice do vode. Če bo pri vodi stal neki sporen objekt, boste za njegovo odstranitev morali sprožiti pravni spor proti lastniku, medtem pa ne boste imeli dostopa do obrežja morda še leta. Prav tako se bo lahko gradilo ob presihajočih jezerih, kar je tako z vodarskega kot naravovarstvenega vidika posebej problematično. Pomislite na Cerkniško jezero in Planinsko polje – kakšno leto je tam suho, kakšno leto pa zelo veliko vode.«

Ker ne bo treba pridobivati vodnega dovoljenja – torej ne bo presoje o vplivu objekta na vode, se lahko pozneje zgodi, da bo na zasebnem objektu nastala škoda zaradi poplav. To bo potem naravna nesreča, ki jo bomo financirali davkoplačevalci. Na poplavna območja se pač ne posega z gradnjo, ker je nevarno. Tudi za državno blagajno.

Ampak pobuda za take spremembe je po besedah okoljskega ministra Andreja Vizjaka prišla od županov, torej iz lokalnih okolij, kjer bi se radi razvijali in otresli dolgih birokratskih postopkov. In bližina vode je vedno privlačna za ljudi – seveda, mar ni lepo v baru ob jezeru srkati pijače, medtem ko se vaš otrok igra na otroškem igrišču, ki je prav tako nastalo na obrežju. Mar res potrebujemo otroška igrišča ob rekah in jezerih? Ko pa starši iz izkušenj vemo, da so otrokom ob vodi dovolj kamenčki in – voda!

Voda še ni zmagala. Vse te spremembe predstavljajo tveganje za onesnaženje rek in jezer – s tem pa posredno podzemnih virov pitne vode. Kaj nam preostane, ko nam zasvinjajo vodo? Kaj nam preostane, ko nam pozidajo obrežja rek in jezer?

Več v reviji Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021