Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zorana Baković je močna, topla in iskrena ženska. Študij kitajske klasične književnosti in jezika ter življenje tam sta jo zaznamovala. Neizbrisno, na vseh področjih življenja. Pred dnevi je izšla knjiga njenih kolumn z naslovom Sem človek, ki je sanjal, da je metulj, ali sem metulj, ki je sanjal, da je človek? Če znate brati med vrsticami, lahko o njej, njenem razmišljanju, čutenju, stiskah v teh kolumnah izveste vse. Vedno piše v prvi osebi ednine, za razliko od večine drugih novinarjev. Zakaj, mi je povedala med pogovorom, ko sva jo s fotografom obiskala na enem od njenih domov, v istrski vasici blizu Poreča na Hrvaškem.

Upokojenci

Starost je čista jeba in je samo za pogumne. Pika!

No, take dobrodošlice pa še ne! Ko s fotografom prispeva pred Zoranino istrsko hišo, se iz nje kar vsuje življenje: jasno, glavni je Gonzo, »moj nori pes«, kot mu reče Zorana, pa tri vnukinje, na koncu še sin z ženo. Pravi živžav. Ne vem, zakaj, ampak Zorane si nikoli nisem predstavljala kot babico, še najmanj treh vnukinj, kolikor jih ima.

»Saj nisem dobra babica,« pravi smeje, »vnukov ne vidim prav pogosto, ne vozim jih v kino, ne pazim jih, kuham jim bolj poredko …« Med pripovedovanjem se njeni najstarejši vnukinji začnejo na široko razpirati oči in v njih takoj prepoznam veliko začudenje nad tem, kar govori njena babica. Deklica Zorano objame okoli pasu, jo pogleda navzgor in reče: »Kaj pa govoriš, babi, ti si najboljša babica na svetu!« Led je prebit. V tisti hiši se takoj počutim domače. Bakovići to znajo, toplina, ki jo začutiš, nehote potegne ven tudi tvojo …