Človeško bitje je umrlo. Mi pa nimamo nič s tem?!
Dr. Zvonko Hočevar je travmatolog, ki je bil čez noč prisiljen opustiti svoji veliki strasti, jadranje in borilne veščine, zaradi poškodbe kolena pa tudi delo kirurga. »Še sreča, da sem pred tem končal MBA,« reče na to, da je moral iz operacijske dvorane v pisarno UKC, na delovno mesto vodje trženja storitev. Zdravnik, ki pozna ekonomsko logiko, torej. Pa še z duhovnostjo se poglobljeno ukvarja. Sliši se kot sanjska kombinacija za vodjo zdravnikov, ki se počutijo vse bolj opeharjene, ker njihov delovni proces vse bolj določajo politiki, birokrati, ekonomisti in vse manj oni sami. A dr. Hočevar je že večkrat kandidiral za direktorja UKC Ljubljana, pa v hiši ni »šel skozi«. Zdaj, ko spet iščejo direktorja, pa je stopil iz hiše. Da ga poslušajo, ko govori, to ve, ampak ali ga tudi slišijo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pravite, da bi središče dogajanja želeli preusmeriti z denarja na ljudi?
Drži. Na bolnike, tudi zdravstveno osebje.
Kaj natanko mislite s tem?
Zdaj gledamo tako: če bi bilo več denarja, bi bilo vse rešeno. Ne pogledamo pa, kaj želimo reševati.
In kaj želimo?
Podpišemo pogodbo za tisoč storitev za oskrbo tisoč bolnikov, hkrati pa smo kot bolnišnica zavezani oskrbovati vse 24 ur na dan. Kaj nastane? Čakalne dobe lahko odražajo samo to, da smo podpisali za manj bolnikov, kot jih je prišlo. Pri nas imamo nekoga, ki gleda številke in kliče: v rdečem smo, v rdečem, daj mi več denarja. Doma ne naredimo tako. Če otrok reče, daj mi več denarja, bom potem bolj priden, ali mu ga damo? Jaz ne. Mi delamo ravno to, v prepričanju, da če bo več denarja, se bomo poboljšali. Ne, ne bomo se. Nadaljevali bomo po starem, ker tako ali tako vemo, da bomo dobili še več denarja, ko bo še bolj narobe, in še več, ko bo še huje. Z denarjem torej rešujemo nekaj, česar se z njim ne da rešiti. Razvpite čakalne vrste niso odvisne od denarja. Če bi bile, jih v tistih državah, kjer porabijo več, ne bi bilo, pa ni tako. A če ne pogledamo, zakaj čakalne vrste so, če ne nadziramo, kaj počnemo, tudi ne vemo, kaj nam gre prav, kaj narobe. Če sem pozoren na napako, imam hrbet obrnjen proti svojemu cilju: zmagi ali odličnosti. Zato nikoli ne bom zmagal, nikoli ne bom vrhunski. In če namenim svojo pozornost denarju, je niti slučajno ne namenjam ljudem.
***
»Si predstavljate, da bi pilot rekel, imamo 97 odstotkov možnosti, da pristanemo? Bi kdo še letel? Mi v medicini pa počnemo tako. Prispeva to k zaupanju? Jaz pravim, da ne.«
»Človeško bitje, otrok, odrasel, je umrlo. Takrat, ko je bilo v naših postopkih. Mi pa nimamo nič s tem?!«
»Direktorja bolnišnice nimamo v kazenskem zakoniku. On ne odgovarja za nič. Če kot zdravnik napravim kakšen spodrsljaj, sem jaz tisti, ki po kazenskem zakoniku odgovarjam.«
»Se pa seveda spodrsljaji lahko zgodijo. A potem priznaj, kar se je zgodilo, in daj odškodnino.«
Več v Zarji št. 13, 29. 3. 2016
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
