Revija Zarja

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sledi notranjim vzgibom, drugače niti ne zna. Poskušal je tudi drugače, se prilagajal pričakovanjem, a je zbolel. Na duši. Danes si 31-letni Primož Pasar iz Žužemberka lepša življenje tako, da igra na glasbila, ki jih sam izdela. Poje pesmi, ki jih sam napiše. Kadar si »neguje dušo« s tem, kar rad počne, se radost zlije še na druge. Kot novodobni ljudski godec je že znan v svojih krajih, kjer ga vabijo na najrazličnejše kulturne prireditve. Mi smo ga obiskali na lep jesenski dan na njegovem domu, da ponesemo glas o Primožu še kam.

Oče Franc je v kuhinji lupil kuhan kostanj, ki ga je nabral dan prej. »Če se le da, se prehranjujem s stvarmi, ki jih sam naberem,« nam je povedal 73-letnik z žarečim pogledom in se ni pustil motiti. Mimogrede je navrgel, da je kostanj, sploh če je kuhan – pečen »naredi težo« – , pred zimo zelo dober za organizem. In ker ata Franc kar poka od zdravja, smo si nekaj kuhanih kostanjev shranili v žep. Primož nas je odpeljal v sobo, kjer so shranjeni inštrumenti, ki jih je sam izdelal in poimenoval. Pesmi najprej napiše v zvezke, nato prepiše v računalnik. Privlačijo ga zgodovinske knjige, saj čuti, da bi se bilo pametno učiti iz preteklosti in ne toliko zaupati sedanjosti ter trendom, povezanim s kapitalom. Primož ne diši po denarju. Je popolno nasprotje tega, kar naj bi bilo pomembno za njegovo generacijo, rojeno sredi osemdesetih. Ampak nekaj ima, kar njegova generacija izgublja. Pred nami je original.

Prekinjen obroček. V sobi s pogledom na dolenjske griče in sosednje hiše preživi veliko časa. Nekoč je študiral elektrotehniko, pa je bilo preveč pričakovanj, ki so ga spravljala v stisko, tako da ni postal inženir. Bi bil pa odličen inovator v svoji stroki, če bi vztrajal. Danes se njegova inovativnost kaže tako, da »špila na vse, kar najde«. Leta 1998 je na tleh našel nekaj železnega. Prekinjen obroček je poimenoval ta predmet in iz njega sestavil svoje prvo originalno glasbilo, klinozob. Vanj je vgradil ksilofon, pa kravje zvonce, te je uglasil na vmesne tone fis, cic, gis ..., pa nekaj vrst orglic, v katere hkrati piha, medtem ko ubrano tolče po tipkah. V bližini so tudi činele, narejene iz najdenih kosov pločevine, toda ključen je prekinjen krog.

Mamina smrt. Slišali smo, kako srčen je, kadar nastopa na doma izdelanem inštrumentu s svojo avtorsko glasbo, že sam po sebi je atrakcija. Vabijo ga na kulturne večere, kjer vedno požanje simpatije občinstva. A za tem, da je človek za vsako ceno zvest sebi in ne vidi smisla v vklapljanju v utečene vzorce, ponavadi tiči neki vzrok. Nekaj se je moralo zgoditi. »Komaj sem se naučil brati in pisati, mi je umrla mama. Imela je raka.« 

Več v reviji Zarja, 17. oktober 2017.