Shutterstock

Kajti za marsikaterega prejemnika socialnih transferjev napoved, da bodo slednji v naslednjem letu zamrznjeni, pomeni točno to. Cene  namreč še kar naraščajo in očitno še bodo, skupaj z njimi pa se v nebo dviguje tudi letvica, ki jo je vsak mesec treba preskočiti za preživetje.

Ob vsem oblastniškem vitju rok in prijemanju za srce se ustvarja napačen vtis, da bi za usklajevanje socialnih transferjev z inflacijo v letu 2024 potrebovali nekakšno goro evrov. V resnici bi bilo dovolj že nekje 50 milijončkov, izdatek, ki ga več kot desetmilijardni državni proračun praktično ne bi smel čutiti – več kot tristo tisoč prejemnikom in prejemnicam  državnih štipendij, socialnih pomoči, subvencioniranih cen vrtca in revežem, ki jim država plačuje zdravstveno zavarovanje, pa bi povečanje teh skromnih prejemkov skladno z rastjo cen lahko pomenilo razliko med preživetjem in življenjem, med zlomom in okrevanjem. Od teh ljudi terjati, naj sedaj nosijo bremena izpolnjevanja fiskalnih pravil in sanacije po poplavah, je iztiskanje krvi iz kamna.

Zato pa bi lahko neprimerno več, in to šampanjčka in prvovrstne masti, iztisnili iz najbogatejših Slovencev in Slovenk, ki ljubosumno čuvajo svoje milijone in ob katastrofah ljudstvu namenjajo izraze sočutja na Facebooku ter priprošnje k sveti Genovefi. Slovenija je namreč po obdavčitvi davkov na dobiček med najslabšimi v vsej Evropi (iz tega vira dacarji napolnijo komaj 0,6 odstotka proračunskega pujska, v EU pa je povprečje nekje 2,2 odstotka). Davkov na nepremičnine, s katerim bi usekali bogate investitorje, nimamo, prav tako praktično ne obdavčujemo lastništva luksuznih jaht in avtomobilov, delnic, dividend in zaslužkov od kriptovalutnih srečelovov. Skratka, povsod je lepo, a pri nas je še posebej fajn biti pripadnik prislovičnega enega odstotka zmagovalcev piramidne igre, imenovane neoliberalni kapitalizem.

V teoriji oziroma ustavi je Slovenija tako socialna država, v praksi pa vse bolj postaja nadstrankarski projekt zmagovitega kapitala, utemeljen na socialnem darvinizmu, ki ga je v svoji utemeljitvi zamrznitve socialnih transferjev povzel predsednik vlade Robert Golob: »Ko bodo vzpostavljene razmere za boljši nadzor in se ta socialna pomoč ne bo več zlorabljala, bomo vzpostavili dodatne vire.« Ta stavek premierja, v prostem času milijonarja, je nadvse poveden – mar elite, ki smo jim predali upravljanje države, slednjo dojemajo kot svojo last, proračun kot svoj TRR, reveže pa kot lenuhe in nesposobneže, ki ga samovoljno zažirajo in goljufajo zakonodajo? Torej invalidnost, izgubo službe, trganje socialnih mrež, duševne težave in revščino dojemajo kot rezultate prostovoljne posameznikove odločitve za bedo, ne pa posledice stiske? Se jim socialna država zdi zgolj nepotrebna potuha in ne civilizacijska pridobitev? Da bi vzpostavili »razmere za boljši nadzor« nad slovenskimi tajkunčiči, špekulanti in ljubitelji davčnih oaz ter da bi namesto miloščin, ki jih izplačujejo centri za socialno delo, omejili pohlep, na primer, novodobnih gradbenih baronov, aparatčikov in zdravniške aristokracije – tako daleč pa skrbnikom naše demokracije ne seže.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.

revija Jana