Arhiv uredništva

In mrzla jutra so spet okrasila Čezsočo z ivjem. Vse se je bleščalo, zato sem ustavila, da bi naredila fotografijo. Ampak s temi bleščicami ivja je podobno kot s kresničkami, se mi je zazdelo. Ko jih hočeš uloviti, tako ali drugače, kar izginejo … In tako vse ostane samo v spominu in lepih občutkih. In prav je tako! Narava pač poskrbi, da človek ne more vsega vzeti v roke in odnesti domov. In uči človeka, da ne sme biti sebičen.

In novo leto, še najmanj pa polnoč in take reči, niso prav nič spremenile najinega življenja. Razen tega, da bom tja do poletja narobe pisala zadnjo številko datuma. In tega, da Janek vsak večer našteje vsaj pet naslovov pesmi,  ki jih ta čas poslušajo v delovnem centru, vključno s tisto, ki govori o silvestrskem poljubu. Mislim, da vsak dan v svoji  službi milo gleda Mojco in izprosi ta repertoar. Ej, Mojčica, ne bo še kmalu konec, hehe.

Saj tudi jaz že od predlani berem vsak večer Pekarno Mišmaš. Tokrat pa jaz včasih milo gledam Janeka in predlagam kakšno drugo knjigo. Takrat zaslišim njegov obupani vzdih in si takoj premislim. Včasih dobim jezen pogled, pa tudi vprašujoč: je kaj narobe s teboj, si ga razlagam. Lahko si mislite, da znam tekst sredi noči, v najtrdnejšem spanju, povedati na pamet. Vključno z vejicami in pikami. In tako, ko ga kakšen večer spet berem, gledam tja nad omaro in razmišljam, da bi bilo treba sobo prepleskati. Ali oprati zavese. Ali vsaj posesati kakšno pajčevino v kotu … Janek me strmo pogleda navzgor in kaže s prstom v knjigi, kam moram gledati. No, nisem se še vdala v usodo, da bo Mišmaš z nama do konca sveta, hehe. Si pa mislim, da bo še dolgo, res dolgo! In Janek to potrebuje. Prav zanima me, kako se bo vse skupaj končalo. Če se nekoč bo?

Tako pač izkazujem Janeku solidarnost. Kar pomeni, da ga podpiram, tudi njegovo ravnanje in mnenje, da sem pripravljena na sodelovanje in medsebojno pomoč, da sva povezana, ker Janek življenjsko potrebuje svojo rutino. Kaj si mislim o njegovi rutini in ritualih ter navadah, ki ohranjajo njegov svet v ravnotežju? Preprosto ga podpiram v tem. Tudi Janek ima pravico, da se ga spoštuje zaradi njega samega, čemur lahko rečemo tudi človekovo dostojanstvo.

Ustavno sodišče razloži ta pojem takole: »Po vsebini gre pri človekovem dostojanstvu za predpostavko, da ima vsak človek enako ali absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek.« In pravična, demokratična država temelji na spoštovanju, varovanju in uresničevanju človekovega dostojanstva. Ali ste zdaj pomislili na dostojne pokojnine, dostojno plačilo za opravljeno delo, dostojno skrb za šibkejše v družbi …? Joj, ne, če sem jaz slabe volje danes, hehe, prosim, ni treba biti še vam!

Vam bom pa vseeno razložila, od kod danes moja stiska. Krivi sta besedi solidarnost in človekovo dostojanstvo. Država je v letošnjem proračunu znižala sredstva za varstveno-delovne centre za dvajset odstotkov. Na to je opozoril tudi varuh človekovih pravic. Na ministrstvu za solidarno prihodnost pa so potem zapisali, da je poslanstvo socialno-varstvenih ustanov »jedro in hrbtenica socialne države in socialnega varstva« in da so »sredstva za nemoteno delo ustanov zagotovljena«.

Zelo rada bi si predstavljala, kako bi bilo videti nemoteno delo v teh ustanovah v času (še vedno) visoke inflacije z manj sredstvi, s slabo plačanimi delavci (če sploh lahko koga privabijo)? Ampak očitno imajo nekateri odločevalci dovolj domišljije in povsem druge predstave in kriterije za zagotavljanje solidarnosti in dostojanstva! Odločevalci? No, stroka zagotovo ni predlagala, da se znižajo sredstva za solidarnost in dostojanstvo. To sem zares prepričana, bila sem namreč del te stroke.

Torej, danes jedro in hrbtenica socialne države sodita v solidarno prihodnost. Ki bo nekoč v prihodnosti ali pa je ne bo. V sedanjosti je zagotovo ne bo, saj to nam že ime pove, kajne? Ampak to so samo moja ugibanja. Morda se bo pa obrnilo še drugače, v kakšno hiralniško preteklost? Na tem svetu pač ni nič več nemogoče, se mi zdi. Solidarnost in dostojanstvo, spoštovanje in sodelovanje so le še teoretični konstrukti, dobri in privlačni v govorih, nagovorih, obljubah … Kako že gre tista pesem Besede, besede, besede … Ko se beseda izprazni, ker je bila prevečkrat izgovorjena v prazno, izginejo tudi njena vsebina, njen smisel, njena vrednost v naših medsebojnih odnosih. Človeška življenja gredo vsako zase. Izginja, kar nas je »naredilo« solidarne in dostojanstvene.

Ampak k sreči se še vedno najdejo tudi borci, takšni in drugačni, ki se borijo za šibkejše. Tudi za osebe s posebnimi potrebami. Napovedujejo, da jim bodo, menda tudi Janeku, vrnili volilno pravico. Res ganljivo! Preganljivo in zares nujno potrebno za njegovo kakovost življenja! Odločanje brez stroke …

Če pa se že mora, si želim, da se to zgodi čimprej! A zakaj? Če bo odločanje predolgo trajalo, obstaja možnost, da v zavodih ne bo več nikogar in ničesar, s čimer bi mu lahko pomagali ohranjati njegove (težko pridobljene) sposobnosti, med drugim sposobnost voliti.

In morda se takrat tudi meni volitve ne bodo zdele več pomembne.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.

revija Jana