Mateja J. Potočnik

Pred kratkim sem jo srečala in videla, da je opazno drugačna, srečna, žareča, in sem jo nagovorila, da spregovoriva o bolj življenjskih temah, čeprav sama raje kot o sebi govori o svojem delu, še posebej zdaj, ko se pripravlja na jesenski veliki koncert v prestolnici. Ampak naposled je pristala in me po slikanju na koprski obali na izjemno vroče ponedeljkovo popoldne peljala v prijetno ohlajeno picerijo, kjer je spregovorila o svoji življenjski filozofiji. Na poti domov sem na radiu slišala njen duet s Tokcem Love song in ugotovila, da je Tinkara takšna kot njene priredbe uspešnic – še vedno prepoznavna, a povsem sveža, unikatna. Krasno, da jo imamo!

Ko sva se pred kakim mesecem po dolgem času videli, ste se mi zdeli drugačni, bolj žareči. Kaj se dogaja z vami? Ste imeli le dober dan ali ste v dobri življenjski fazi?

Najbrž je to kombinacija vsega, kar ste rekli. Kar se tiče življenjskih faz, sem šla čez zelo razburkane pokrajine. Po navadi se v življenju pojavijo izzivi, in ko po tem še ohranimo čisto srce, zdravo pamet, dobre ljudi ob sebi, smo na koncu še močnejši kot prej. Poleg tega je bila moja želja prav v teh letih sebe bolje postaviti, to pa sem naredila tako, da sem si vzela več časa za svojo ustvarjalnost, pisanje pesmi, več časa, da sem bila doma in nisem bila razpršena naokoli, več časa za sprehode v naravo … Tudi bolj zdravo živim in vse to se na koncu pozna.

Mateja J. Potočnik

V današnji družbi smo skoraj vsi razpršeni, za tak umik, kot ste ga opisali, se ljudje običajno odločijo šele takrat, ko že pregorijo. Pri vas do tega ni prišlo, kajne?

Ne, nisem izgorela ali kaj podobnega. Verjetno sem se takšna rodila, da imam v sebi veliko notranjo energijo in moč. Kolikokrat se zgodi, da na zabavah, praznovanjih ali v studiu ali pa z otroki, pri dojenju, ko sem res dolgo, tri leta dojila obe hčeri, ko torej že vsi omagajo, sem jaz še vedno na bojnem polju kot v kakšni videoigrici. V sebi imam strast do življenja, do ustvarjalnosti. Ko sem razmišljala, kako bi poenostavila svojo življenjsko filozofijo, je nastal zelo lep rek: »Da je vse – vse.« Kar pomeni: če se nekdo z lastno inteligenco in svojimi izkušnjami loti nekega področja na določen način in to obvlada, se v tem uri, to preprosto prenese na vse drugo in mu je to v pomoč, tako kot je meni bila in je še vedno glasba. Skozi življenje je dobro iti z močnim notranjim občutkom, da bo vse v redu. Mama me je naučila, da se ne oziram na to, kar rečejo drugi in kar si drugi želijo, ampak samo grem naprej. Ko sem ugotovila, da je to preprosto prenesti na vsakršne življenjske situacije, mi je šlo vse v redu. Ker vstopam tudi v novo življenjsko obdobje ženske, nisem čakala na zaplet, ampak sem storila to že pred tem in začela transformacijo pri sebi z malo drugačnim načinom življenja, da ne ostanem pri rutini izpred desetih, petnajstih let.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 29, 16. julij, 2024.

revija Jana