Naš čas

Fatalnost je lastnost, ki jo težko pojasnimo razumsko. Težko jo izmerimo, ne da se ujeti v tehnične in matematične forme. Je stvar intuicije, saj gre za skrivnostno privlačnost, s katero posamezniki na nas delujejo skozi subtilno energijsko tančico. Fatalno, a tudi pogubno, so, kot pravi mitologija, s svojim petjem na mornarje vplivale morske deklice. Svoj pogled na fatalnost je z nami delil tudi antropolog dr. Dan Podjed. 

Beseda fatalnost izvira iz latinščine in je vsebinsko povezana z božjim izrekom, usodo in pogubo. Na prvi pogled torej fatalnost ne zveni prav dobro, a se je sčasoma uveljavila tudi za opis ljudi, ki so neizmerno očarljivi in znajo zapeljati druge tudi v dobrem smislu, recimo spodbuditi k dejanju, ki ga sicer morda ne bi storili.

Zakaj je torej nekdo fatalen?

Kdo je fatalen nadvse težko pojasniti, saj ima vsak svoj pogled na lepoto in tudi zapeljivost, privlačnost. Fatalnost se lahko tudi hitro pretvori v banalnost, plehkost, posebej ko se zreducira samo na glazuro, pozabi pa na človekovo 'sredico', torej njegovo vsebino in bistvo.

Fatalnost presega fizično lepoto. Vedno znova pa me spomni na neki drug izraz, namreč na karizmo.

Tudi ta izraz je povezan z magnetno in nerazložljivo privlačnostjo, s katero lahko nekdo zapelje skupino ljudi ali celo ogromno skupnost, da sledi njenim ali njegovim zamislim. Karizma vedno obstaja v razmerju med tistim, ki se ponaša z njo, in onimi, ki ga občudujejo, mu sledijo in prisluhnejo vsaki njegovi besedi. Ne vem pa, ali bi to lahko imenovali ravno energija. Prej bi rekel, da gre za skrivnostno privlačnost, ki se lahko v primernem trenutku pojavi in postopno ali celo v hipu izpuhti.

Jure Kljajić

Kdo pa so fatalni ljudje?

Fatalni so tisti ljudje, ki jih ne moreš spregledati, ko vstopijo v prostor ali stopijo na oder. Pogosto so mojstri v pridobivanju pozornosti s pogledom, ki ga v pravem trenutku tudi odvrnejo, zaradi česar so videti še skrivnostnejši, zanimivejši. Zaradi takih ljudi so na mestu izrazi, da je nekoga udarila strela, ko je zagledal usodnega človeka, ali da se mu je zvrtelo v glavi ob fatalni osebi.

Zakaj nekoga občutimo kot takšnega, pa je spet lahko zelo osebno; univerzalnega pravila za fatalnost verjetno ni.

Nekoga očara, recimo, globok moški glas, drugega koketna ženska drža ali gesta, tretjemu pa se zvrti v glavi ob zapeljivem nasmešku ali pravi besedni zvezi, izrečeni ob ustreznem trenutku.

Mene osebno najbolj očarajo pametni ljudje, pa naj bodo to moški ali ženske.

Neizmerno me privlači, če zna nekdo dobro pisati, odvrača pa me, recimo, če oseba ne zna postaviti ločil na pravo mesto in v stavku zapiše besedo »slovenski« z veliko začetnico. Ko vidim kaj takega na spletnih omrežjih, mi zunanji lišp osebe v hipu zbledi.

Jure Kljajić